Vladimir Makanin: Asan

Promet in trgovina

Biznis je vojna, je stavek iz ameriških filmov o delovanju kot klan organiziranih japonskih korporacij, ki so ga očitno medtem posvojili vsi. Vojna je biznis, je slogan, ki se je zažrl v zavest evropskega vzhodnega obrobja, od Moldove do Bosne, od Kosova do Čečenije. Predeli, ki so ohranili žlezo za barantanje in pazarjenje, v vojni z obema rokama zgrabijo razširjeno pestrost ponudbe: organi, sužnji, orožje, kurbe, mamila, gorivo, zdravstvene storitve, vse tisto, kar vojna s svojo vrsto ’turizma’ in povpraševanja strastno golta in presnavlja.

Asan, logistični major, ki ugotovi, da denar zagotavlja varnost in udobje, spoštovanje in sploh, se v glavnem omeji na gorivo in ujetnike: te imajo čečenski starci v časih, ko je mularija v hribih, na eni ali drugi strani, v časih, ko ni nikogar, ki bi obdeloval zemljo, skrite v luknjah in jamah, da jim pomagajo pri poljedelskih opravilih. So jih pa za dober denar pripravljeni prodati njihovim ruskim materam in svojcem, včasih, redko, če jih zanima, tudi federalnim, torej ’poštenim’ Čečencem. Asan, ki je dobil vzdevek po bogu vojne, ki zahteva kri, se zaveda, da je gorivo kri v ožilju vsake vojne.

Namesto brezsmiselnih izgub ljudi in tehnike zaradi nekaj sodov pač oskrbuje vse iz svojih skladišč, obe strani, zahteva samo vsak deseti sod, pošteno in racionalno. S svojo mrežo informatorjev in izvrševalcev pomaga izgubljenim vojakom in sploh, ljudje ga cenijo, razen moralizatorjev, nepragmatičnih in zadrtih seveda – tem se zdi, da je vojna priložnost za herojstvo; ti redki verjamejo resolucijam in propagandi, ne da bi ugledali resnico na terenu, zato jih potem, še prej kot zvijačneže in norce, krogla najde, če jih ravno ne upepelijo helikopterji ali scvre ob goreči cisterni. Tako gre to.

Druga nevarnost so seveda aroganca in sentimenti, navezanost na kaj, to drago stane. Prijateljstvo za življenje in obratno, to so takšne slabe menjave. Makanin, ki ga poznamo po Undergroundu, romanu o skoraj hišniku, ki biva v stanovanjih, ko grejo lastniki na nujno pot, malo popiva in se ima super, ima očitno rad pragmatike, ker s svojo brezskrupuloznostjo predstavljajo zavest o pravi naravi sveta: »100.000 eur this year? God bless you!« logika seveda polneje kot v parlamentu ali županstvu zaživi v kaosu, na obrobju, med trupli, v vojni, in Makanin nam o naravi te ’osnovne higiene sveta’ ne pušča nobene iluzije. Pa še akcije, konvojev v soteskah, dima in streljanja v tem romanu ne /z/manjka. Seveda za gorivo, orožje in ujetnike poskrbi kar major sam; znoj, kri in solze pa sproti dovažajo v Grozni po železnici v nefunkcionalnih uniformiranih mesenih vrečah, ostanke teh odvažajo vlakovne kompozicije ob vrnitvi.