Hobsonova izbira

Maja Novak

23. 8. 2013  |  Mladina 34  |  Ihta

Slovenija je odkrila Egipt. Odkrila ga je nacionalka, odkrila ga je POP TV, odkrila ga je celo spletna stran Planet Siol.net, ki sicer ne vsebinsko ne oblikovno ne spada med največje dosežke človeštva. In kot se za razviti Zahod spodobi, je Slovenija odkrila Egipt šele v trenutku, ko so se tamkajšnji spopadi nevarno približali turističnim oazam in so se slovenski turisti iz Hurgade začeli skozi špalirje kamer vračati domov. Lahko bi rekli, da je bila v minulih dneh prva večerna televizijska novica o Egiptu novica o Slovencih.

Ti so vsi kot en mož, kot en turist, mikrofonom samozavestno zaupali isto: sijajno so dopustovali, o tem, da se v Egiptu »nekaj dogaja«, ne bi imeli pojma, če ne bi bili v hotelskem lobiju slučajno poškilili na televizijski zaslon, res škoda, da so morali predčasno domov, kajti tam doli so se po besedah enega od turistov »počutili varneje kot na Hrvaškem«. (Na Hrvaškem? Dragi bralec, vstavi poljubno število klicajev!) Skratka, je nedvoumno govoril ton njihovih izjav, v čem je sploh problem? Tako so ti vrli pripadniki našega naroda dokazali, da se v Sloveniji kot nacionalni moto čedalje bolj prijema parafraza znamenitega Wittgensteinovega reka o jeziku: meje moje riti so meje mojega sveta.

Seveda od »all-inclusive« turističnih svetovljanov (čakaj, ali ni to oksimoron?) nihče ne pričakuje joka in stoka, če za to ni potrebe, niti tega, da bi kateri od njih kot nekakšen Lovrenc Arabski pohitel z ramo ob rami borit se s tisto od vpletenih frakcij, ki mu je slučajno bolj všeč; ampak recimo, da bi se človek nadejal malce več zanimanja za to, kaj je tisto »nekaj«, kar se »dogaja« v državi, ki jih je prijazno gostila ves teden, pa malce več sočutja do naroda v grdem precepu, ki v marsičem skrajno zaostreno odslikava tegobe, s kakršnimi imajo opraviti čedalje večji predeli zemeljske oble.

»Dogaja« se (že slabi dve leti, pa čeprav so mediji poročila o tem do zdaj sistematično objavljali šele po novici, da je ta ali oni Slovenec izumil stekleno kladivo ali stoje na rokah in miže prikolesaril na Triglav ter se s tem zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov, in tik pred slaboumnostmi Polone Jambrek) namreč to, da se Egipčan lahko postavi bodisi na stran privržencev odstavljenega predsednika Mursija in Muslimanske bratovščine bodisi na stran vojske, ki poskuša te bratce obrzdati, ne more pa si privoščiti tega razkošja, da bi rekel: ne grem se več, za nikogar ne bom navijal, ker so oboji, prvi in drugi, enake »mone«. Kar bi bilo pravzaprav najbolj točno. Dejstvo je, da je bil Mursi odstavljen na nelegitimen način, tako rekoč z državnim udarom, kar je vredno graje. Ampak dejstvo je tudi, da si je odstavitev zaslužil in da se je Muslimanska bratovščina, ki ga »kao« podpira, v to godljo vmešala manj zaradi njega ter bolj zaradi svojih interesov, in dejstvo je, da nobena versko prenapeta politična stranka na nobeni zemljepisni koordinati ne pomeni nič dobrega, še najmanj pa poroštvo za svetlo prihodnost države. »V cerkvi ni demokracije!« je pred davnimi leti moško pribil papež Wojtyla, in nesmiselno bi bilo upati, da muslimanski verski voditelji razmišljajo kaj drugače. Hkrati pa je dejstvo, da tudi vojska, ki naj bi si znotraj egiptovskega konteksta prizadevala za sicer močno zaželeni sekularni razvoj družbe, že po svoji naravi ne more biti zgled demokratičnega razmišljanja, pluralizma mnenj, skrbi za človekove pravice in svoboščine ter razcvet civilne družbe, niti, bodimo odkriti, zgled inteligence. Vojak je vojak, po svojem vedenju, videzu in pogledih na svet je malce anahronistična kreatura, v vojsko je praviloma stopil zato, ker si drugje ni znal ali mogel najti mesta pod soncem, in o njem si smemo misliti svoje ne glede na to, ali v Egiptu strelja na demonstrante ali pa ob nedeljah in zapovedanih praznikih postava pred predsedniško palačo ter v uniformi častne straže pazi, da Pahorju ne bi kdo ukradel zlate ribice.

Kako presenetljivo: v minulih dneh je bila prva večerna televizijska novica o Egiptu novica o Slovencih.

Ubogi Egipčani so se torej znašli pred tem, čemur v angloameriškem svetu rečejo »Hobson’s choice«; posredi ni to, da bi morali izbirati med večjim in manjšim zlom – tovrstna dilema bi pravzaprav lahko postala definicija sleherne politične izbire –, temveč je kleč v tem, da opcije sploh nimajo. Ali se bodo odločili za sranje ali pa se bodo odločili za sranje. Tako na njihovi levi kot na njihovi desni se dvigajo kupi istega organskega produkta. To pa je pravzaprav nekaj, kar bi na temelju lastnih izkušenj moral doumeti in s čimer bi se lahko poistovetil še najbolj zakrknjen slovenski dopustnik, če seveda vseh svojih moči ne bi namenjal le kartanju ob hotelskem bazenu (z drugimi Slovenci, ki jih je na svoje neznansko veselje in olajšanje odkril v Hurgadi) ter razmišljanju o tem, kakšne nevarnosti bi mu pretile šele »na Hrvaškem«.

A morda sta prav neobveščenost in egocentrična brezbrižnost, kakršni sta brizgali iz izjav, posnetih na Brniku ob vrnitvi naših junaških turistov, posledici podobnega domačega brezupa in neobstoja kakršnekoli možnosti, da bi s svojim političnim glasom kakorkoli spremenili in na karkoli vplivali? Da se Egipčani te dni, ko po tamkajšnjih ulicah odmevajo vpitje in streli, po zraku pa žvižgajo molotovke, zapirajo v stanovanja, je kajpada logično. In morda je enako logično, da se Slovenec zapira v kamrico svoje slepote za vse, kar se godi okrog njega, ko pa se tudi njemu doma ponuja le Hobsonova izbira. Ko bi bile volitve danes, bi lahko volil barabe ali pa bi lahko volil barabe. In tako mu človek niti ne more zameriti, če smisel življenja išče samo še v posedanju ob bazenu in kartah ter upanju, da ne bo tudi pod njegovim oknom kaj eksplodiralo. Povsod sama inercija, ki jo poraja pomanjkanje izbire. Žalostno.