Earl Sweatshirt: Doris

+ + + + +

Pred tremi leti je v bumu ekipe/hajpa Odd Future iz Kalifornije glasbeno najbolj izstopal šestnajstletnik z osupljivim raperskim flowom in bolestnimi horor zgodbicami. Ime mu je bilo Earl. Čeprav je bil na naslovnicah revij in v drobovju tviteraških onaniranj daleč najpogosteje na tapeti vodja kolektiva Tyler the Creator, je v tistih ortodoksnejših raperskih logih največ zanimanja zbudil Earl – »tako mlad, pa že trgač«. In potem ... potem je izginil. Iz megle lažnega iskanja je po dolgem času in po raznih promocijskih trikih Odd Future, takrat že prave firme, le prišla do danes še ne povsem potrjena informacija: ker je Earl dodobra zabluzil, ga je mama poslala na prevzgojo v internat za problematične mulce na daljno Samoo.

Ko se je Earl le vrnil, je bil teren za njegov prvi pravi album hudo pripravljen. Morda še preveč pripravljen, saj je komaj polnoletni rimometalec hitel z opozorilom, da bodo tisti, ki pričakujejo nadaljevanje njegovega temačno bolnega domišljijskega storytellinga, razočarani. Ker se ne vrača k materialu izpred treh let.

Doris je tako resnejši, bolj introvertiran, celo odrasel izdelek. Rime še zmeraj delujejo zmedeno in le stežka sledimo Earlovi igri besed in asociacij, a po večkratnem metu v ušesa je jasno, da gre za skrbno in natančno spisana besedila ter da Earl obvlada metrične strukture. V besedilih pove več o sebi kot kadarkoli prej. O tem, kako je bilo odraščati brez očeta, o tem, da je pritisk na njegovo tekstopisje velik, saj je oče pesnik. Seveda zraven navrže tudi nekaj grozljivih zgodbic o drugi, kriminalni in umazani plati mesta angelov. V družbi zverziranih klepalcev bitov, kot sta RZA in Pharell, pa se izkaže tudi v produkciji. Podlage so hipnotične in upočasnjene, kot nalašč za včasih že prav paranoidni um mladeniča in njegovih raperskih kolegov. Teh je na albumu, ki je dobil ime po Earlovi babici, ogromno. Seveda so tu kolegi iz ekipe, njegov »starejši brat« Tyler, Domo Genesis, Vince Staples. Tu je tudi najbolj zvezdniški član kolektiva Frank Ocean, ki ga morda celo prvič slišimo ne peti, ampak rapati, tu je še pittsburški nergač Mac Miller.

Doris je izjemno kompakten izdelek, na katerem Earl ne hiti nikamor in kjer je njegov nekoč kričeči potencial dozorel. Je plošček ob pravem času na pravem mestu, a ni prav nič poleten. Tistemu, ki se je pri zadnjih ploščah kolektiva Odd Future že spraševal, ali posluša začetek njegovega konca in ali je ves hajp že dodobra načel njegovo kredibilnost, Earl v tri četrt ure zapre in zaveže usta.

Še vedno najboljši tekstopisec in raper zloglasnega hipertrenda jebivetrske strani sončnega Los Angelesa.