Dr. Alenka Stanič: „Pobesneli pubertetniki razbijajo po hiši.”

Prakse spornih imenovanj uprav bo zelo hitro konec, ko bodo sodišča obsodila prvega nadzornika in bodo nadzorniki za povzročeno škodo začeli odgovarjali.

Dr. Alenka Stanič, sicer antropologinja, je danes ena največjih strokovnjakinj za vodilne kadre. Najemajo jo navadno gospodarske družbe, večinoma tuje, ki iščejo najboljše voditelje. Pri iskanju državnih »kadrov« je sprva sodelovala v akreditacijski komisiji Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), sedaj, pod vlado Alenke Bratušek, pa v akreditacijski komisiji Slovenske odškodninske družbe. Z obeh funkcij je predčasno odstopila.

Kakšni kadri vodijo slovensko gospodarstvo danes?

Preveč menedžerjev, ki so bili zadnjih 20 let na vodilnih mestih v gospodarstvu in so imeli tudi velik vpliv na širšo okolico, je v tem času očitno prej sledilo svojim interesom kot pa interesom skupnega dobrega. Škoda, da smo izgubili toliko časa, v katerem se podjetja niso razvijala, ker so se vodstva ukvarjala s svojimi zgodbami.

Je mogoče tako posploševati?

Skoraj da, kajti če bi imeli danes v Sloveniji zgolj nekaj spornih primerov, bi lahko govorili o posameznih napakah v sistemu. Glede na to, da je v sodnih postopkih že kar nekaj deset bivših vodilnih iz gospodarstva in politike, med njimi so celo takšni, ki so pred leti dobivali nagrade za menedžerja leta ali bili predsedniki vlad, pa gre očitno za več kot par naključnih primerov. Sodim, da mnogim izmed ljudi, ki so vodili najpomembnejša slovenska podjetja, v kakšni primerljivi, na primer nemški družbi ne bi uspelo priti niti na drugo vodstveno raven. Zakaj? Ker nimajo nobenih resnih mednarodnih izkušenj. To so ljudje, ki svet poznajo od daleč, morda berejo Economist, Financial Times, morda so neprestano on-line, kot temu sami rečejo. V resnici ostajajo zgolj prvi na vasi.

Nekateri življenjepisi, ki jih kdaj pa kdaj vlada objavi v svojih sporočilih za javnost, so vendarle impozantni.

Dejansko pa nič ne pomenijo. Ko pride menedžer v neko novo okolje, ne glede na to, kako dober strokovnjak je, potrebuje gotovo vsaj leto dni, da se v novo okolje vpne. Da ugotovi, kako konkretno podjetje deluje, in šele nato lahko začne vleči prave poteze, ki prinašajo rezultate na dolgi rok. In dejansko so rezultati resnega menedžerskega dela vidni šele čez kakšna tri do štiri leta. Menedžerji, ki vsako leto menjajo službo, imajo lahko na papirju res impozantne kariere, a taki življenjepisi na nekoga, ki se že dolgo profesionalno ukvarja s kadri, ne naredijo dobrega vtisa. O dejanski kakovosti delavca taki življenjepisi ne povedo prav nič. Oziroma vse. Če mladi hitro menjavajo službe, ni s tem nič narobe, saj se še iščejo. Pričakujem pa, da pozneje resni ljudje niti ne sprejmejo položajev, če svojega dela ne mislijo oddelati do konca in pokazati rezultata.

Kakšna je bila vaša prva izkušnja pri iskanju državnih nadzornikov v Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb?

Dobra. V akreditacijsko komisijo AUKN sem bila povabljena v času, ko je Agencijo vodila trojica Dagmar Komar, Marko Golob in Danilo Grašič. Delala sem v okolju, kjer je bilo mogoče delovati strokovno. Ne vem sicer, s čim sta se borila ali ukvarjala uprava in svet agencije, a člani komisije, katere članica sem bila, smo delali brez pritiskov, dosledno po predvideni proceduri in ob spoštovanju poslovnika. Če smo za kogarkoli od predlaganih kandidatov menili, da iz kateregakoli razloga ni primeren za člana nadzornega sveta, naše mnenje ni bilo niti enkrat ignorirano. Govorim seveda v svojem imenu, a zdi se mi, da se ne zmotim veliko, če rečem, da smo imeli vsi člani te zadnje zasedbe občutek, da smo kot posvetovalni organ upoštevani in koristni.

Nato pa ste člani komisije kolektivno odstopili. Zakaj?

Pod vlado Janeza Janše so začeli z ministrstev prihajati seznami ljudi, ki naj bi jih akreditirali. Spet lahko govorim samo v svojem imenu: tisti kolektivni odstop ni bil naključen in odločitev ni bila sprejeta impulzivno. Tudi sama sem že v takšnem obdobju življenja, ko me en sam dogodek ne vrže s tira, da bi se tako burno odzvala. Po prihodu Janševe vlade sem sprva še upala, da gre zgolj za začetniške napake. A ko sem ugotovila, da bo to način delovanja, sem se skupaj s kolegi iz komisije umaknila. Nastavki dobre prakse pri kadrovanju, kot jih je oblikovala in tudi izvajala AUKN in ki so bili skladni tudi s smernicami OECD, kar je tedaj OECD tudi opazil in Slovenijo javno izpostavili kot primer dobre prakse, so se v tistem trenutku zrušili. Zdi se mi, da vsaka naslednja vlada kadruje bolj nesramno in brutalno.

Ali ti politiki res ne vedo, da se na nižjih ravneh v njihovem imenu politično kadruje? Če s svojimi izjavami mislijo resno, naj najprej pometejo pred svojim pragom.

Zakaj ste se kljub temu vrnili, tokrat v kadrovsko komisijo Slovenske odškodninske družbe (SOD), ki je začasno prevzela naloge AUKN?

Ker sem očitno nepopravljiv optimist, začinjen s kančkom naivnosti. Precej nepraktična kombinacija. Glede na to, da je moja neodvisnost očitna, sem verjela, da bom lahko v komisiji resno in strokovno delala. Povabljena in imenovana sem bila maja, a sem ostala zgolj pet tednov, do začetka julija, ko sem izstopila. Sem zagovornica tega, da se je v demokraciji treba striktno držati procedur in zakonov, saj le to pomeni varovalko pred stvarmi, ki se v naši družbi in gospodarstvu dogajajo zdaj. Fanatično spoštovanje procedur je edino jamstvo, da se demokracija ne sprevrže v kleptokracijo.

Kako torej danes poteka kadrovanje po državnih podjetjih?

Od odstopa naprej si lahko ustvarim mnenje le na podlagi tistega, kar preberem ali vidim v medijih. Pred nekaj dnevi sem na televiziji videla visoke predstavnike političnih strank, ki so spet glasno poudarjali zavezo iz koalicijske pogodbe, češ da se borijo proti političnemu kadrovanju. Ali ti politiki res ne vedo, da se na nižjih ravneh v njihovem imenu politično kadruje? Če s svojimi izjavami mislijo resno, naj najprej pometejo pred svojim pragom.

Kako ste vi sami opazili politično kadrovanje?

Strankarska opredeljenost me ne moti. Ko na intervjujih ocenjujem kandidate za najvišje položaje v gospodarstvu pri svojih naročnikih, jih sploh ne smem vprašati o spolni usmeritvi, verski ali politični opredelitvi. Zanima me zgolj, ali je najboljši za določeno delo. In če ocenim, da ni, iščem drugega. Pri tako imenovanem političnem kadrovanju me moti predvsem to, da se izbirajo kandidati, ki povsem očitno glede na svoje strokovne reference niso najboljša izmed možnih izbir ali pa očitno sploh ne morejo biti kos funkciji, za katero se potegujejo. Izpolnjujejo pa očitno neko drugo merilo. Si izmišljujem primer, a kako naj kdo, ki nima enega dneva izkušenj v gospodarstvu in enega dneva izkušenj pri vodenju, nadzoruje najpomembnejša in največja podjetja?

Kaj pa, če je nekdo mornar? Ali bi lahko na primer vodil kakšno luko?

Seveda lahko. Da je nekdo mornar, je za tako podjetje samo prednost. Očitno ima rad morje. In strast pri delu ni nepomembna. Ampak poleg manevriranja v kalni vodi in metanja sidra mora znati še kaj. Prakse spornih imenovanj uprav bo zelo hitro konec, ko bodo sodišča obsodila prvega nadzornika in bodo nadzorniki za povzročeno škodo začeli odgovarjali tudi materialno. Potem bo marsikoga minila lahkomiselnost. Kot opažam danes, nekaterim od nadzornikov ni jasna niti najosnovnejša stvar, in sicer da je njihova naloga delo v korist družbe, ki jo nadzirajo, in ne delo v korist in po navodilih lastnika. Pa smo pri neodvisnosti nadzornikov.

Po čem vi prepoznate dobre nadzornike ali direktorje?

Najpomembnejši so konsistentnost v zgodbi in jasno vidni pretekli rezultati. Po poglobljenem pogovoru s kandidatom zberem reference in nato iščem podrobnosti, ki mi kažejo na to, da je zgodba resnična. Reference preverjam tudi tako, da se pogovorim z bivšim delodajalcem, to seveda vedno počnem z vednostjo kandidatov. In seveda se natančno in iz vseh dostopnih virov pozanimam o doseženih rezultatih, o ugledu, ambicijah, delavnosti in še čem.

Kakšen pa je vaš odnos do plačil? Ena izmed pomembnejših javnih razprav v zadnjih letih so bile tudi menedžerske plače. Navadno so menedžerji trdili, da če želimo najboljše kadre, jih moramo tudi najbolje plačati.

Zrelih ljudi ne motivira denar, motivira jih uspeh. Recimo, da zaradi neke uspešne zgodbe, ki jo vodijo s svojim znanjem in avtoriteto, postanejo ugledni. Pravi vodja je tisti, ki bi sprejel izredno zahtevno pozicijo za plačo 1 evro, potegnil podjetje iz težav, potem pa se z nadzorniki pogodil o taki nagradi, da mu morda nikoli več ne bi bilo treba delati. Se spomnite Leeja Iacocce in Chryslerja izpred mnogo let? Če kdo verjame vase, je določeno obdobje pripravljen delati tudi za malo denarja. Večjo nagrado pa sprejme šele, ko so cilji doseženi. Pristop, da najprej zahtevaš 10 tisoč evrov plače za to, da firmo spraviš v stečaj, je popolnoma nesprejemljiv.

Razočaranje nad političnim kadrovanjem je seveda zelo veliko. In mnogi, ki so obupali, ponavljajo, da naj pač država odproda vsa svoja podjetja, ker je Slovenija premajhna in naj bi klientelistični in neformalni odnosi vedno prevladovali. Je sploh mogoče delati drugače?

Je. In še vedno ne vidim razloga za obup. Je pa treba pravočasno sprejemati odločitve in biti pripravljen nositi tudi posledice napačnih. Neverjetno sem se začudila, ko je SOD pisal pismo nadzornikom Luke Koper. Kakšen način dela pa je to? V pravilih korporativnega upravljanja nisem nikjer zasledila inštitucije zaskrbljenega pisma kot načina upravljanja. Kot bi pobesnelemu pubertetniku, ki razbija po hiši, starši napisali ostro pismo. Verjamem, da se tudi v Sloveniji da dobro delati. V zadnjih 15 letih sem srečala ogromno fantastičnih potencialov, ki so danes pravzaprav že formirani menedžerji in bi bili sposobni največja slovenska podjetja voditi tako, kot je treba. In vidim, kako ti ljudje danes odhajajo v Nemčijo, v Švico, v Avstrijo ali ZDA. Zato ker so tukaj, v Sloveniji, vrtički razdeljeni in ker se, žal, pomembne odločitve sprejemajo na podlagi osebnih vezi, poznanstev in partikularnih interesov. In še enkrat, tisto obdobje na AUKN, ko smo lahko delali profesionalno, je bil kratek blisk v tej temi, in vsaj meni dokazuje, da je mogoče delati tudi drugače. In seveda si želim, da bi se nam končno pošteno zasvetilo.

Sicer?

Sicer bomo spet dninarji. In krošnjarji. To tudi pravzaprav ni nič hudega, tam smo že bili. Ampak to pomeni konec iluzije o lastni državi.