Otoki mrtvih

Ob New Yorku leži več otokov. Med njimi sta tudi Staten in Hart. Na otoku Staten – na zahodni strani – je bilo največje odlagališče odpadkov in smeti na svetu. A ne le to: to smetišče je bilo največji človeški artefakt na svetu. Smetišče je največja stvar, ki jo je zgradilo človeštvo. Raztezalo se je čez 890 hektarjev. Videlo se je iz vesolja. Pred nekaj leti so ga zaprli. Zdaj tam raste orjaški park.

Statensko smetišče, alias Fresh Kills Landfill, je definitivni spomenik družbi trošenja, konzumiranja – ultimativni spomenik kapitalizmu. Tam so pokopani tudi ostanki Svetovnega trgovinskega centra. Ni kaj: to je največje arheološko najdišče človeštva na svetu. Že zdaj. Kaj šele v prihodnosti, čez tisoč let, ko bodo skušali ugotoviti, kaj je bil to kapitalizem.

Ko bodo čez tisoč let videli vse tiste smeti, vse tiste odpadke kapitalizma, bodo verjetno sklepali, da je človeštvo kapitalizem preprosto potrošilo – in ga vrglo v smeti. Itak je neločljiv od smeti. Ni le destruktiven, ampak tudi avtodestruktiven.

In tako kot je kapitalizem neločljiv od svojih smeti, je otok Staten neločljiv od otoka Hart. Otok Hart – otoček, 53 hektarjev – je namreč največje množično grobišče na svetu. Tam je pokopanih milijon ljudi – skupaj. Drug na drugem. V jarkih. Tam so odloženi brezdomci, neidentificiranci, reveži, ki si pogreba in pokopa niso mogli privoščiti, dojenčki, mrtvorojeni dojenčki, otroci, ki so bili brez zdravstvenega zavarovanja, umetniki, ki so umrli v hudi revščini, in nekdanji filmski zvezdniki, ki so umrli v popolni anonimnosti. Še vedno jih dovažajo. Pokopavajo jih zaporniki z otoka Rikers. Plačani niso na truplo, ampak na uro – pol dolarja.

Kapitalizem v smeti ne meče le stvari, ampak tudi ljudi. Odvečne, presežne, nekoristne, neuporabne, neučinkovite, nekonkurenčne ljudi. Ljudi brez dodane vrednosti. Ljudi, ki se jih nihče ne spominja. Ljudi, ki niso vredni spomina. Ljudi, ki so umrli za kapitalizem. Ljudi, ki jih je kapitalizem vrgel v smeti, da bi lažje živel.

Na Dokufestu, največjem festivalu dokumentarnega filma na svetu, so zavrteli okrog 250 filmov.

V kosovskem Prizrenu sem spoznal Albanko iz Tirane, ki že kakih 15 let živi v New Yorku. Govori kot Newyorčanka, hodi kot Newyorčanka, izgleda kot Newyorčanka, toda za otok Hart, ki se je nekoč imenoval Heart (Srce), še ni slišala. Američani ga ne oglašujejo. Če bi ta dva otoka – Staten in Hart, otok smeti in otok mrtvih – ležala v kaki eksotični deželi tretjega sveta, bi vsi rekli: ja, kaj takega je mogoče le v tretjem svetu! To je mogoče le v deželi z nizkimi kulturnimi in civilizacijskimi standardi! To je mogoče le v deželi, v kateri je človeško življenje ničvredno! Kapitalizem ni država. Nič eksotičnega ni v njem, toda povsod gradi otoke smeti in otoke mrtvih. Povsod ustvarja tretji svet. Tako kot je kapitalizem neločljiv od svojih smeti, je neločljiv tudi od tretjega sveta.

Zgodbo o teh dveh otokih – briljantno sliko kapitalizma, zgoščeno obdukcijo kapitalizma – vidite v dokumentarcu Dva otoka. Posnel ga ni Newyorčan, ampak Finec. Jan Ijas. Traja le šest minut.

Kapitalizem gre na morje

Na Dokufestu, največjem festivalu dokumentarnega filma na svetu (večjem kot kadarkoli, eksponenčno rastočem), ki se je med 17. in 25. avgustom – pod taktirko Vetona Nurkollarija (umetniški direktor) in Erolla Bilibanija (izvršni direktor) – odvrtel v Prizrenu, ob Reki brez imena, so predvajali okrog 250 filmov, pretežno dokumentarcev, dolgih in kratkih, tudi Dva otoka, a tudi kopico igranih kratkih filmov, vse od britanske Mase ljudi, v kateri brezposelni moški pride na urad za brezposelne, a razgovor za novo službo zamudi za tri minute (ja, »masa ljudi živi v tihem obupu«, kot bi rekel ameriški transcendentalist Henry David Thoreau), do švedske Družbe, v kateri ilegalni imigranti – afriški in kitajski begunci – umrejo v kontejnerju, glavnem transportnem mehanizmu sodobnega kapitalizma.

Dokufest – tokrat v svoji dvanajsti ediciji – je glavno mesto dokumentarca, kar ni majhna stvar, če pomislite, da živimo v dobi dokumentarca (take koncentracije odličnih dokumentarcev ni bilo še nikoli v zgodovini filma), zato niti ni čudno, da vas dokumentarci tu dobesedno zalijejo in preplavijo. In ne boste verjeli, koliko dokumentarcev se dogaja na morju. Ne brez razloga: morje je tisto, ki je ustvarilo kapitalizem. Morje je bilo tisto, ki je kapitalizem držalo skupaj. Še vedno ga. Ja, s kontejnerji.

V norveško-danski Ekspediciji na konec sveta se znanstveno-raziskovalna ekspedicija z ladjo odpravi na konec sveta, na severovzhod Grenlandije, da bi odkrila, kaj je narobe z nami, družbo, svetom. In tudi na koncu sveta odkrije le destruktivne, pogubne posledice kapitalizma. Podnebne spremembe: Grenlandija se tali. Kaj to pomeni? Tole: da je človeštvo le oklepaj v zgodovini sveta. In da je kapitalizem le oklepaj v zgodovini človeštva. Konec kapitalizma najprej opazijo na koncu sveta. Na periferiji Imperija – tam, kjer se kapitalizmu vedno najbolj meša. Spomnite se le romanov Josepha Conrada in Jacka Londona, ki so najčistejšo in najbrutalnejšo obliko kapitalizma našli prav na periferiji kapitalizma, v oddaljenih, neizgovorljivih krajih, v eksotični divjini, v srcu teme. Tu kapitalizem vedno pokaže vse svoje karte. Tu ničesar ne skriva.

Kar potrjujejo tudi islandski Zadnji dnevi Arktike (Grenlandija skozi fotografije Ragnarja Alexssona) in britanska Vas na koncu sveta, doku o ribiški vasici Niaqornat, ki leži – ja, točno – na severozahodu Grenlandije (59 ljudi, en najstnik, en učitelj, ena trgovina, nobene restavracije). Ne ubija je le drastična sprememba podnebja, ampak tudi direktno sam kapitalizem, ki od nje zahteva preveč – od vasice, ki leži na koncu sveta, namreč pričakujejo, da bo konkurenčna, da bo delala s profitom, da bo torej živela kot kapitalistično podjetje, kar pa je, iskreno rečeno, nemogoče. Ne le zato, ker leži na koncu sveta, ampak zato, ker so ji podnebne spremembe omejile ribiški ulov – kapitalizem, ki ji je posel ubil, zdaj od nje terja poslovanje s profitom. Kapitalizem, ki ji je onemogočil, da bi se preživljala sama, zdaj od nje zahteva, da se preživlja sama. In ko kapitalizem enkrat tudi od zadnje vasi na svetu zahteva, da bo delovala s profitom, je to znak obupa – in obenem znak konca kapitalizma.

Ameriški Kit je biografija Tilikuma, cirkuškega, seaworldskega kita ubijalca, ki je začel napadati ljudi. Tri je tudi ubil, s svojim trenerjem vred. Vas to preseneča? Zdi se, kot da je hotel reči: to, da kapitalizem vlada morju, zanj ni več dobro. Če poznate slovito britansko patriotsko pesem Rule, Britannia!, ki je nastala že davnega leta 1740 in ki je postala bojni slogan kapitalizma, potem se gotovo spomnite tudi njenih najudarnejših verzov, ki gresta takole: »Rule, Britannia! Britannia rule the waves, Britons never, never, never shall be slaves!«

Zgodbo o dveh newyorških otokih – briljantno obdukcijo kapitalizma – vidite v dokumentarcu Dva otoka. Posnel ga ni Newyorčan, ampak Finec. Jan Ijas. Traja le šest minut.

Vladaj Britanija, vladaj morju, Britanci ne bodo nikoli, nikoli, nikoli sužnji. Z eno besedo: kdor bo vladal morju, ne bo nikoli suženj. Kdor bo vladal morju, bo vladal svetu. Kdor bo vladal morju, bo vladal kapitalizmu. Nizozemska je dolgo vladala morju. Zdaj skuša nekdanji Imperij svet impresionirati le še s surovimi slaniki, delikateso, ki se v ustih dobesedno stopi. V nizozemskem dokuju Surovi slaniki vidite, kako lovijo surove slanike, ta novi hit organske prehrane. Ladja, ki jih v Severnem morju nalovi, se potem sredi Severnega morja tako rekoč avtomatično prelevi v potujočo tovarno, hladni industrijski stroj za predelavo, filetiranje in pakiranje slanikov. Ko ribiči priplujejo v luko, jih le še servirajo. Ta ladja je konkurenčni, učinkoviti stroj, »vas na koncu sveta«, ki deluje in posluje po zahtevah kapitalizma.

Ne, kapitalizem ni država. Nima glavnega mesta, nima politične stranke, nima parlamenta. Kako ga torej posneti? Mar ni neposnemljiv – kot čas? Časa ne moreš posneti – posnameš lahko le različne percepcije časa. Toda če hočete videti sliko kapitalizma, potem si oglejte to surovo ladjo, sliko nonstop dela, neprekinjenega in neprekinljivega delovnega procesa. Ali pa si, še bolje, oglejte ladjo v Leviatanu, ki sta ga posnela Lucien Castaing-Taylor in Verena Paravel. Ribiško ladjo, ki pluje in lovi v divjih, nevarnih, peklenskih vodah severnega Atlantika, sta opremila s kopico miniaturnih nizkoresolucijskih kamkorderjev GoPro, ki so potem na slepo in brez človeške kontrole snemali nonstop delovanje te potujoče tovarne, tega industrijskega stroja, pri katerem imate občutek, da deluje sam, avtomatično, manično, brutalno, brezdušno in srhljivo, malone šokantno učinkovito. Brez človeške kontrole. Ljudje – pač ribiči – so v tistih divjih vodah stalno sredi smrtne nevarnosti, stalno v boju za življenje. Kapitalizem je boj za življenje. Nič, šestdnevni vztrajnostni tek skoraj brez spanja in počitka, ki poteka na Finskem in ki ga popisuje finski Šestdnevni tek, je dober trening za življenje v kapitalizmu, na Leviatanu, ki nikoli ne spi.

Leviatanska ladja – še ena »vas na koncu sveta« – izgleda kot wagnerjanska celostna umetnina, kot furijozni postčloveški sistem, kot frenetična abstrakcija Conradovega Nostroma, kot skrivni, podtalni, nevidni, neizrekljivi, neposnemljivi, neprekinljivi ustroj kapitalizma. Vse tiste kamere, poljubno pričvrščene na notranji ustroj kapitalizma, itak snemajo to, česar ni mogoče posneti. Zdi se, kot da skušajo posneti nevidno roko trga. Leviatan je slika kapitalizma, ki se snema sam, avtoportret kapitalističnega stroja. To je slika kapitalizma, kot ga lahko vidi le kapitalizem – ali pa mrtva riba. Kapitalizem je to, kar vidi mrtva riba, ko ji dodajo čebulo.

Kultivirani ljudje za kultivirani kapitalizem

Letošnji Dokufest je zavrtel dokumentarce vseh vrst. Nekateri – recimo Akt ubijanja (tisti, ki so v Indoneziji vodili poboje komunistov, dobijo priložnost, da te poboje rekreirajo oziroma ekranizirajo v kateremkoli filmskem žanru, celo mjuziklu) in Pandorina obljuba (nuklearna energija da!) – so kontroverzni, drugi – recimo portret Jacqua Fresca, dizajnerja futurističnih stavb z lastnim genskim zapisom in sposobnostjo samoregeneracije (Prihodnost, ljubezen moja) – pa so le utopični.

Nekatere – recimo sprehod po obrazih hrvaških »patriotov«, ko so izvedeli, da so hrvaške generale v Haagu obsodili (Obsodba) – so posneli v nekaj minutah, druge – recimo »obdukcijo« tanzanijskih albinov, ki so jih lokalni šamani obsodili na smrt, ko so oznanili, da njihove okončine prinašajo srečo, zdravje in bogastvo (V senci sonca) – so snemali šest let.

Nekatere – recimo esej o različnih percepcijah časa (Konec časa) – režiserji povozijo s svojimi banalnimi »mislimi«, ki so le v napoto intrigantnim topikam in spektakularnim posnetkom, druge – recimo esej o otrocih v filmu (Zgodba o otrocih in filmu) – pa režiserji povozijo s tem, ko vanje tlačijo svoje nečake in otroke, katerih igrače potem primerjajo z Van Goghovimi slikami.

Nekateri – recimo roadtripsko iskanje mitskega goljufa in Americane (Iskanje Billa) – so napol fiktivni, drugi – recimo odi-

sejada begunskih otrok, ki jim Norveška azil zagotavlja le do osemnajstega leta, nakar jih brez milosti izžene v matično domovino, s čimer se njihovo begunstvo začne znova (Brez doma), ali pa, če hočete, portret podmladka norveške laburistične stranke, ki ga je pred dvema letoma na otočku Utoya zmasakriral neonacistični, ksenofobični, antiimigrantski, antiazilantski, antibegunski Anders Behring Breivik (Pogumna srca) – pa so tako resnični, da si želite, da bi bili fiktivni.

Nekatere – recimo vpogled v trgovino s človeškimi organi (Zgodbe o trgovini s človeškimi organi) in vpogled v človeško telo, v notranje organe, med katerimi se s pomočjo robotske »roke«, sofisticirane kamere in joysticka turistično sprehaja italijanski umetnik Yuri Ancarani (Da Vinci), ali pa himno Vojni, ruskemu anarhističnemu umetniškemu kolektivu, ki je leta 2008 v znak protesta proti izvolitvi Medvedjeva v moskovskem biološkem muzeju priredil »škandalozno« hardcore orgijo (Jutri), in himno ruskemu anarhističnemu bendu Pussy Riot, ki je leta 2011 v znak protesta proti izvolitvi Putina v moskovski katedrali priredil »škandalozni« fuck-you koncert (Pussy Riot – punk molitev) – bi lahko vrteli na double-billu, drugi pa so tako unikatni, da bi jih lahko gledali večkrat zapored.

Tak je recimo Leviatan, ki je posnet tako kakofonično, tako kaotično in obenem tako kinetično čudežno, da zgrabi vse vaše čute – kot kapitalizem.

Leviatan je konceptualni film, toda mnogi drugi dokumentarci iščejo zgolj high-concept, premiso, ki vsebuje toliko besed kot slogan, s katerim ta doku tržijo, tako da vse bolj spominjajo na nekdanji italijanski mondo, eksploatacijske »šokumentarce«, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih ljudi mamili z »neverjetnimi« čudaštvi, čudaki, ekscentriki in friki. Vsak režiser išče svojega čudaka, svojega frika, svoje čudaštvo. Tu je haitski vudujski svečenik, ki je leta 1980 prišel na Poljsko in nastopil v gledališki predstavi Jerzyja Grotowskega (Umetnost izginjanja), tu so vanuatski domorodci, ki verjamejo, da je človek nekoč hodil kot prašič, prašič pa kot človek (Kreacija, kot smo jo videli), tu je Japonec, ki ljudem rentira »prijatelje« in »sorodnike« (Rent a Family Inc.), tu so hendikepirani Finci, ki sestavijo punk bend (Punk sindrom), tu je odbiti islandski komik, ki je postal župan Reykjavika (Gnarr), tu je argentinski fotograf, ki po Buenos Airesu išče »perfektne«, grizlijevske prometne nesreče (Čudovite nesreče), tu je newyorški klošar Craig Castaldo, ki je statiral že v več kot 100 filmih (Radioman), tu je Kurd, ki so ga poročili pri petnajstih in ki potem zakona ni nikoli »konzumiral« (Neke vrste ljubezen), tu je srbski transvestit, ki pripravlja veliki coming-out performans (Ko sem bila fant, sem bila punca), tu so potomci črnomorskih piratov, ki še vedno iščejo izgubljeni zlati zaklad (Zadnji črnomorski pirati), tu je ugledni ameriški nevrolog, ki je doživel razsvetljenje, zavrgel materialni svet in se prelevil v nonstop rolkarja (Slomo), in tu je naoljeni hrvaški ženitni posrednik, alias »Gangster«, ki osamele, ostarele, ovenele Hrvate poroča z »mladimi« Filipinkami, Romunkami in Bolgarkami (Gangster ljubezni).

Čas je, da Indijci, Maročani in Afganistanci krenejo na antropološko-etnološko ekspedicijo v Ameriko, kjer bi lahko posneli fine, ganljive in presunljive dokumentarce o ameriških slumih.

Najpogostejša beseda tega ženitnega posrednika je »kulturno« (ženska, ki jo boste spoznali, je iz Romunije, a je »kulturna«, moški, ki ga boste spoznali, je že star, a je »kulturen« ipd.). Ti dokuji, te bitke talentov, so mondo na »kulturen« način. In da ne bo kakega nesporazuma: v ta vse patetičnejši in predvidljivejši podžanr sodijo tudi dokuji o vseh tistih indijskih ženskah, ki hočejo postati inženirke (npr. Rafea), romskih ženskah, ki bežijo pred tradicijo (npr. Beg), maroških ženskah, ki so jih zaradi »nečistosti« izobčili (npr. Ples odpadnikov), in afganistanskih ženskah, ki se bolje počutijo za rešetkami kot pa pod burko (npr. Brez burk za rešetkami).

Nekaj perverznega je namreč v vseh teh »svobodnih« režiserjih in režiserkah, ki tako uživajo v iskanju in snemanju »neosvobojenih« žensk. Ti režiserji in režiserke nastopajo kot »osvobojeni« pokrovitelji »neosvobojenih« žensk, s čimer vedno znova tvegajo eksotiziranje tretjega sveta. Ti dokuji izgledajo kot samohvalnice: režiserji in režiserke si čestitajo, ker so našli svojo »neosvobojeno« žensko, tako kot si dokuji o revščini, brezdomstvu, slumih in revežih – recimo Char, portret slumovskega otočka na reki Ganges – čestitajo, ker so našli svojega reveža, svojega brezdomca ali pa svoj slum. Kot da so »neosvobojene« ženske, reveži, slumi in brezdomci le značilnost tretjega sveta – in kot da jih ni vse polno tudi v »razvitem«, »kultiviranem« kapitalizmu, na Zahodu, recimo v Ameriki, Franciji ali Britaniji.

Čas je, da Indijci, Maročani in Afganistanci krenejo na antropološko-etnološko ekspedicijo v Ameriko, kjer bi lahko posneli fine, ganljive in presunljive dokumentarce o ameriških slumih, revežih in brezdomcih – ali pa o represivnosti zahodnega kapitalizma. Članice ruskega benda Pussy Riot so zaprli (Pussy Riot – punk molitev), Albance, ki so se leta izkrcavali v Bariju, so zgnali v ad hoc koncentracijsko taborišče (Človeški tovor), v Philadelphii so na stavbo, v kateri so živeli člani radikalne aktivistične skupine Move, vrgli kar bombo, ki je povzročila pravo apokalipso (Naj gori ogenj!), Amerika – pojem demokracije – pa vodi tajne vojne proti državam, ki jim vojne sploh ni napovedala (Umazane vojne).

Prepričevanje prepričanih

V ta »kulturni« mondo – recite mu neomondo – sodi tudi Dragan Wende Zahodni Berlin, nemško-srbski doku o človeku, ki je bil najnesrečnejši, ko je padel Berlinski zid. Dragan Wende, Jugoslovan, se je v sedemdesetih letih odselil v Zahodni Berlin, kjer je delal v najbolj znanih nočnih klubih, diskotekah, bordelih in peepshowih, bodisi kot natakar, garderober ali pa »ulični menedžer«. Živel je sredi nonstop žurke, sredi plamtečega, neonskega, stalno prižganskega, hedonističnega, dereguliranega happeninga, ki je izgledal kot kontra in posmeh drugi, komunistični, vzhodnonemški strani, asketskemu Vzhodnemu Berlinu, v katerem so ob osmih ugasnili vse luči in šli spat, »zlato dobo« kapitalizma pa prepustili Draganu, ki se mu je potem zgodilo to, kar se zgodi junakom Scorsesejevih Dobrih fantov in Andersonovih Vročih noči: vsega je nenadoma konec. Zlata doba, v kateri so živeli, sprhni.

Za Dragana je konec »zlate dobe« pomenil padel Berlinskega zidu, s katerim je dobro služil. Zdaj ga nenadoma ni bilo več. Šverc je padel v vodo. Po novem so bili vsi kapitalisti. Berlin ni bil več mejni boom-town, periferija Imperija, kjer je vse mogoče in dovoljeno. Dragana je padec Berlinskega zidu tako potrl, da ni nikoli več stopil na nekdanji teritorij Vzhodnega Berlina. Toda ironično: Dragan ima toliko, kot je imel na začetku, ko je iz Jugoslavije migriral v Berlin, ko je torej iz socializma migriral v kapitalizem. Sobica, cigareta in žganje – to je vse. V vsem tem času socialno ni napredoval. Karierno tudi ne. Od »zlate dobe« kapitalizma ni imel ničesar, pa četudi mu je bil kot oče.

Ko ga gledate, imate občutek, da je vsa ta leta preživel v Vzhodni Nemčiji, v komunizmu. Kot Cvetanka, junakinja istoimenskega dokumentarca, ki je življenje – in zdravniško kariero – preživela v bolgarskem komunizmu. Lahko bi prebegnila v kapitalizem, imela je kopico možnosti in priložnosti, pa ni. Je naredila napako? Ko je Bolgarijo preplavil kapitalizem, je z vso silo pritrdil njeni odločitvi, da ostane v komunizmu. V Uspavanki, posneti v Berlinu, brezdomci spijo pred bančnim avtomatom, ki nikoli ne spi – kdor hoče dvigniti denar, mora stopiti čeznje. Lahko jih tudi pohodi, toda ne more jih pohoditi tako, kot jih je pohodil kapitalizem. Uspavanka traja tri minute, pol manj kot Dva otoka.

Nekaj perverznega je v vseh teh »svobodnih« režiserjih in režiserkah, ki tako uživajo v iskanju in snemanju »neosvobojenih« žensk.

Dokumentarci, ki jih je zavrtel Dokufest, ne puščajo nobenega dvoma: živimo v kapitalizmu dveh otokov, otoka smeti in otoka mrtvih. V Rusiji je pet milijonov brezdomcev – mnogi živijo na smetiščih (Ljubezen in smeti). Tretjino hrane vržemo v smeti – zaradi direktiv EU in pretečenih rokov (Odpadki). Vsakič, ko ameriški investitor James B. Rogers profitira s špekuliranjem na trgu hrane, se v Keniji stopnjuje lakota (Lakota za profit). Zgodovina napredka je zgodovina napredovanja revščine in neenakosti (Ubogi mi).

Kje je revolucija, boste rekli. Revolucije so priredili le v tretjem svetu, na Zahodu pa ne – bila je v zraku, a tudi ostala v zraku. Perverznežev vodnik po ideologiji, v katerem Slavoj Žižek s pomočjo filmov razkriva trike ideologije (s pestjo!), slovenska agitka Karl Marx med nami (via Jurij Meden), ki pokaže, kako se je revolucija spremenila v meglo, abstrakcijo in grafit (tudi slogan »Komunizem je mogoč« je le grafit), in britanski Položaj delavskega razreda, v katerem britanski delavci pripravljajo gledališko predstavo, ki bo njihove osebne izkušnje prepletla z Engelsovo knjigo Položaj delavskega razreda v Angliji, ne izgledajo kot pozivi k revoluciji, ampak kot prepričevanje prepričanih, kar je dobro. Ker je revolucija obtičala v zraku, ker so torej prepričani klonili in pokleknili, očitno največ prepričevanja potrebujejo prav prepričani, ali bolje rečeno – prav prepričani so tisti, ki so potrebni prepričevanja.