Slovenski levi

»Huh, na čevlje sem pa čisto pozabil,« je v torek okrog enih popoldne malce v zadregi ugotavljal Rok Prašnikar. Droben, rjavolas osemnajstletnik iz Zgornje Kungote je bil zadnja štiri leta dijak dramsko-gledališke smeri umetniške gimnazije v Novi Gorici, nedavno pa je uspešno prestal sprejemne izpite za študij igre na ljubljanski AGRFT. Pokazal je navzdol, na svoje bele najkice. »Včeraj sem imel še zadnji maturitetni izpit in sploh nisem imel časa pomisliti na čevlje. Zdaj pa sem tu, v Benetkah, in kar malo zaskrbljen, ker so vsi tako lepo oblečeni, jaz pa v supergah …« je razmišljal na glas.

A ne za dolgo. Že hip zatem je njegov obraz razsvetlil nasmešek do ušes. Čez pičlo uro se je le kakih 50 metrov stran obetala premiera njegovega prvega filma, in to v polni dvorani, ki sprejme 1300 gledalcev. Še prej ga je čakala hoja po rdeči preprogi. Zato je, preden se je odhitel preobleč v črne hlače in suknjič, h katerima je potem res nosil prej napovedane bele superge, še malce izkoristil sproščeno vzdušje. V roke je prijel puščice za pikado in jih nekajkrat vešče zalučal v tarčo.

Ta je bila postavljena sredi vrta ene od veličastnih vil na beneškem otoku Lido, ki so jo za teden dni, za čas letošnjega, že 70. beneškega filmskega festivala, najstarejšega in enega najpomembnejših na svetu, začasno preimenovali v Casa Zoran, po slovensko Hiša Zoran. In ime je pravzaprav dobila ime po njem – no, po njegovem filmskem junaku, izjemno sramežljivem fantu Zoranu. Po njem je dobil ime tudi film Zoran, moj nečak idiot (Zoran, il mio nipote scemo), italijansko-slovenska koprodukcija, ki se je je režiser Matteo Oleotto lotil v sodelovanju z zamejsko produkcijsko hišo Transmedia (Aleksandrinke, Archeo) in slovensko Staragara (Kruh in mleko, Circus Fantasticus, Archeo), potem ko se je po trinajstih letih življenja v italijanski prestolnici vrnil v domačo Gorico.

Takrat je začel še pozorneje opazovati okolje, v katerem je odraščal, in najbolj so se ga dotaknili ljudje s podeželja, ki leta in leta živijo eno in isto življenje, v katerem se nikoli prav zares nič ne zgodi, a se lahko, ko se iz dneva v dan srečujejo v vaški gostilni in praznijo plastenko za plastenko, vrč za vrčem, kljub temu o vsaki temi, od političnih do športnih, ure in ure pogovarjajo, še pogosteje pa prerekajo, kot največji poznavalci. Vino je tisto, ki jih povezuje. Vino je tisto, ki jim daje pogon. Vino je tisto, ki jim daje občutek, da njihovo življenje ni nepomembno, čeprav so pogosto ujetniki samih sebe, ki nikdar ne zmorejo seči ven iz svojih miselnih in fizičnih okvirjev.

Oleotto si je zato zastavil vprašanje, kaj bi se v takšni skupnosti zgodilo, če bi vanjo nepričakovano strmoglavil vsiljivec in jo prisilil, da se vrže iz utečenega tira. Ker je, preden je postal filmar, opravljal vrsto poklicev, med drugim je tudi ponoči delal v psihiatrični ustanovi, kjer je spoznal številne osebe z Aspergerjevim sindromom, je začel, fasciniran z vtisi o njih, razvijati lik Zorana, posebnega dečka, ki ljudi naslavlja z imenom in priimkom, ki se je italijanščine naučil iz stoletnih bukev in jo zato govori temu primerno rustikalno … in ki na naši strani zdaj že padle slovensko-italijanske meje nenadoma ostane brez edine sorodnice, babice. Ta ga s pooblastilom zaupa v varstvo svojemu odtujenemu nečaku iz Italije, ki je svoje slovenske korenine potisnil globoko v podzavest in je ciničen, zagrenjen, lažniv, popolnoma neodgovoren pijanec, katerega življenje se vrti le še okrog žlampanja vina in tega, kako bi si spet izboril naklonjenost nekdanje žene, Slovenke, ki jo je upodobila Marjuta Slamič. Oleotto je vlogo strica Paola zaupal priznanemu italijanskemu igralcu Giuseppeju Battistonu, prav tako lokalcu, saj izvira iz Vidma. Za vlogo Zorana pa je med kar 500 fanti izbral Roka.

In prav ta dva lika, ki skupno točko najdeta šele, ko se izkaže, da je Zoran naravni talent za pikado, in začneta šele potem počasi spletati topel, srčen odnos, zgovorno, čeprav pogosto tudi karikirano, prikažeta, da življenje na obeh straneh meje kljub njenemu formalnemu padcu še zdaleč ni tako harmonično in idilično, kot bi lahko bilo, temveč je še vedno zaznamovano s predsodki in stereotipi. Slovenci so v očeh marsikoga z italijanske strani meje še vedno neumni in nerazviti (do babičine hiše se pride s čolnom), Italijani pa v očeh Slovencev agresivni in arogantni, še več, ob gledanju filma se celo zazdi, kot da nekateri Italijani slovenske manjšine na italijanski strani meje najverjetneje sploh ne vidijo več (morda zato v Doberdobu, kjer večinsko prebivalstvo govori slovensko, v filmu govorijo izključno italijansko) in da so pripravljeni tam prej kot slovenski jezik slišati furlanskega (v katerem poje pevski zbor, čeprav ga v tistih krajih ne govorijo). A kljub temu da prikaže stereotipe, je Zoran predvsem film o povezovanju, o tem, da vendarle živimo v enem samem kulturnem prostoru. Njegova ključna lastnost pa je, sploh v nasprotju z zadnjim resnično odmevnim (bolje rečeno: zloglasnim) filmom, ki se je ukvarjal s slovensko-italijanskimi odnosi, Srcem v breznu, ki je šestdeset let po končani drugi svetovni vojni obsodil komunizem in fojbe, hkrati pa, podobno kot pri nas domobranci, zanikal fašizem, narodov ne razdružuje in ne razvnema nestrpnosti, temveč, povsem nasprotno, kliče k večji strpnosti in sožitju.

K večji strpnosti pa v Benetkah ni klical le en slovenski filmski projekt, temveč oba, ki sta bila povabljena na letošnji festival in sta se, kar je še posebej pomenljivo, uvrstila tudi v isto kategorijo, kjer za izbor poskrbijo filmski kritiki, kar pomeni, da sta si oba že vnaprej izborila njihove simpatije. Oba sta obveljala tudi za favorita svoje kategorije, a šele v soboto bo znano, kateri bo festival zapustil z nagrado v žepu. Poleg Zorana je to seveda še Razredni sovražnik, prvi celovečerec 28-letnega režiserja Roka Bička, ki temelji na resničnih dogodkih iz let, ko je sam obiskoval novomeško gimnazijo. Spomini na samomor ene od dijakinj in nato še na upor njenih sošolcev, s katerim so opozorili na odgovornost šole pri tem tragičnem dogodku, sploh pa na domnevno odgovornost enega od učiteljev, so ga spremljali leta, in to do te mere, da je začel temo konkretneje raziskovati. Pogovoril se je z dijaki, ki so sodelovali pri uporu, in nazadnje na podlagi teh pogovorov skupaj z Janezom Lapajnetom in Nejcem Gazvodo, še enim predstavnikom mladega novomeškega režiserskega vala, s katerim sta bila poleg tega še celo isti letnik na isti gimnaziji, napisal scenarij za celovečerec, ki je nato prepričal Slovenski filmski center.

Bičkova izjemno prepričljiva, ganljiva, kompleksna, večplastna zgodba, v kateri nič ni črno-belo, kjer nihče ni samo kriv ali nekriv in ki priča o tem, kako daljnosežne in usodne posledice imajo lahko besede, kako zelo lahko božajo in kako zelo udarijo, sploh če so izrečene nepremišljeno, ob nepravem času in nepravim naslovnikom, je že na petkovi premieri v isti dvorani, kot je bil pozneje na s spontanimi aplavzi popestreni premieri predvajan Zoran, požela dolgotrajne stoječe ovacije. Na naslednji projekciji pa je najmanj 70 obiskovalcev zaradi prevelikega povpraševanja celo ostalo pred dvorano, kar je se na projekcijah slovenskih filmov na tako pomembnih festivalih doslej menda še ni zgodilo.

Prvič pa se je tokrat zgodilo še nekaj. Najprej to, da so se tuji mediji še pred koncem festivala z veliko naklonjenostjo razpisali o Razrednem sovražniku. Potem pa še to, da so ustvarjalci filma Zoran s producentom Igorjem Prinčičem na čelu iznašli tudi izjemno promocijsko pot, ki sicer ni bila poceni, a odziv je iz dneva v dan pokazal, da je bila še kako dobra naložba. S tem, ko so v neposredni bližini kompleksa, kjer poteka festival, vzpostavili Caso Zoran, so namreč zakuhali enega najzanimivejših večernih dogajališč na otoku Lido. Vsak večer med šesto in deveto zvečer je tam obratovala osmica, kjer so poleg pršuta in trdo kuhanih jajc stregli belo vino Zoran, ki ga je pripeljal vinar Renato Keber. In filmarji so tam sproščeno klepetali z ljudmi iz filmske industrije, filmskimi kritiki, pa denimo z režiserjem Andreo Segrejem, avtorjem filma Ime mi je Li, ki je po lanskem toplem sprejemu v Benetkah tokrat promoviral film La prima neve ...

Tako se marsikomu niti ni ljubilo narediti tistih nekaj korakov do najbolj znamenite dolge rdeče preproge, na katero spustijo le največje zvezde oziroma jih tja pripeljejo z maseratiji. Letos sta bila to denimo vse bolj Elvisu podobni Nicolas Cage in v črno odeta Scarlett Johansson, pa tudi Daniel Radcliffe, ki smo ga ujeli tudi na festivalskem klepetu, a smo mu uspeli le prisluhniti. Pogled nanj so namreč skoraj povsem zakrile mladoletne oboževalke s sporočilci na listih, iztrganih iz zvezkov.