Ruski diplomatski preobrat

Rusko-sirski predlog o mednarodnem nadzoru nad sirskim kemičnim orožjem je vplival na veliko spremembo smeri v ameriški zunanji politiki

 Barack Obama je sicer kljub vse manjši podpori v svetu in med zavezniki ter kljub vse glasnejšim nasprotnikom napada na Sirijo, vse do presenetljivega obrata zagovarjal nujnost ameriške vojaške intervencije. Potem pa se je nenadoma zgodil popoln preobrat. Za vse skupaj je bil kriv na prvi pogled mimogrede navržen komentar ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja, ki je ob včerajšnji jutranji novinarski konferenci v Londonu na vprašanje, ali lahko Asad naredi še karkoli, da bi se izognil napadu, dejal: »Seveda. Lahko mednarodni skupnosti naslednji teden preda vse svoje kemično orožje, vse do zadnjega koščka. Vendar tega ne bo naredil in ne more biti storjeno.«

Vendar se je Kerry hudo zmotil. Ruska diplomacija je že nekaj ur zatem poslala uraden predlog sirski vladi, v katerem je predlagala prav to, kar je kot nemogoče ocenil ameriški zunanji minister, nato pa je sirski zunanji minister pozdravil omenjeni predlog in kot razlog za to navedel zaskrbljenost za življenja sirskih ljudi ter varnost države. Predlog je kmalu nato pozdravil tudi generalni sekretar OZN Ban Ki Moon, ki je predlagal takojšnjo premestitev sirskega kemičnega orožja pod nadzor OZN. Celo najvidnejši pristaši ameriške intervencije, katere cilj naj bi bila prav preprečitev prihodnje uporabe kemičnega orožja, ob takšnem ruskem diplomatskem 'matu' in hitrem preobratu niso mogli ostati brez odziva. Senatorka Dianne Feinstein, demokratska predsednica senatnega obveščevalnega komiteja in zagovornica napada na Sirijo, je prva dejala, da bi »pozdravila takšen korak«.

Ameriški predsednik Obama, ki je v ponedeljek dal vrsto intervjujev, v katerih je opravičeval napad na Sirijo in se je pripravljal na svoj tretji nagovor Američanom, se je znašel v precepu in na koncu potrdil, da je ruski načrt vreden pozornosti in proučitve. S tem je vojna, za katero so iranski mediji že napovedovali, da bo 'tretja svetovna' in da je samo »prestavljena za teden dni«, nekoliko resneje postavljena pod vprašaj. Vendar tudi to ni povsem gotovo, kajti za ZDA sicer mednarodnopravno prepovedana grožnja z uporabo sile še naprej ostaja na mizi, še več, ameriška diplomacija je tudi prepričana, da niti sedanjega rusko-sirskega predloga ne bi bilo, če ZDA ne bi grozile s silo. Kakorkoli že, dejstvo je, da z omenjenim predlogom na nek način dobijo vsi in da gre za v diplomaciji tako zaželeno 'win-win' rešitev, ne pa za 'igro z ničelno vsoto', v kateri bi zmagovalec pobral vse.

Barack Obama, ki ima kot Nobelov nagrajenec za mir z napadom na Sirijo vsaj resen moralni in etični problem, lahko častno odstopi od svoje grožnje in se hkrati izogne vojni brez zelo verjetne podpore predstavniškega doma, Sirija se izogne napadom, Rusija pridobi na mednarodnem ugledu in se izogne sporu s partnerji v Evropi in ZDA, Kitajska, Indija in druge države, ki nasprotujejo posegu in se zavzemajo za posredovanje OZN, pa s tem okrepijo vlogo te mednarodne organizacije. Ameriškemu predsedniku Obami prav tako ne bo potrebno pokazati domnevnih dokazov o kemičnem napadu v Ghouti in izpostaviti svojih oporišč in Izraela sirskim povračilnim ukrepom. Prav tako je očitno, komu omenjeni predlog morda ne bo všeč – Izraelu, Katarju, Savdski Arabiji in še nekaterim državam, ki podpirajo upornike, predvsem pa upornikom v Siriji, ki so rusko-sirsko potezo že označili kot kupovanje časa s strani Asada.

V najbolj neprijetnem položaju je predvsem Barack Obama, saj podpore za napad nima niti doma, nasprotuje mu menda prva dama Michelle, in prav tako ne v senatu in predstavniškem domu. Najnovejša raziskava skupine Pew kaže, da napadu nasprotuje 63 odstotkov Američanov. Možno je, da bi Obama v Senatu za akcijo dobil podporo, manj verjetno pa je, da bi mu to uspelo v predstavniškem domu. Vodja demokratične večine senator Harry Reid je pred rusko-sirskim predlogom trdil, da ima v 100-članskem senatu zagotovljenih 60 glasov podpore, vendar je te podpore po štetju medijev komaj za okoli 25 glasov, 29 pa jih je bilo odločno proti.

Od 435 članov predstavniškega doma jih je 161 že povedalo, da bo nasprotovalo vsakršni uporabi sile zoper Sirijo. Med člani predstavniškega doma kroži tudi pismo, ki ga je poslal predsednik sirskega parlamenta in v katerem kongresnike opozarja pred usodno napako. Ob tem je Baracku Obami podpora glede zunanjepolitične usmeritve padla na 40 odstotkov volivcev. Januarja je bila podpora še 54–odstotna. Obamino ravnanje glede Sirije podpira okoli 30 odstotkov vprašanih. Okoli 60 odstotkov jih meni, da je bila vojna v Iraku napaka in polovica jih tako meni tudi glede vojne v Afganistanu. Tri četrtine vprašanih se strinja z oceno, da ZDA ne smejo biti svetovni policist. Okoli sedemdeset odstotkov jih meni, da napad v Siriji ne bi spremenil ničesar, kljub temu, da jih je kar 80 odstotkov prepričanih, da je Asad res uporabil kemično orožje v vojni v Siriji.

Ob vsem skupaj se je Obama zapletel še v vrsto nejasnosti, ko je po eni strani za avtorizacijo napadov na Sirijo zaprosil kongres, po drugi strani pa so njegovi sodelavci nenadoma začeli znova trditi, da kongresne avtorizacije predsednik države, v skladu z ravnanjem vseh ostalih prejšnjih predsednikov, sploh ne potrebuje. Zaradi zmede pri navajanju argumentov so pričeli dvomiti tudi najbolj prepričani. Mike Rogers, republikanski predsednik komiteja za obveščevalne službe, je dejal, da je Bela hiše glede kemičnih napadov naredila »konfuzno zmešnjavo«, ter da je bil sicer tudi sam sam za napad na Sirijo, da pa je medtem postal skeptičen. Ruski diplomatski 'mat' bi zato lahko v resnici lahko pomenil 'remi' in novo pot za mir, ki bi vodila preko uničenja kemičnega orožja do politične rešitve za Sirijo – v kolikor do zob oboroženi ameriški zavezniki ob podpori arabskih avtokratov medtem ne bodo spodkopali vseh diplomatskih naporov.