Nicolai Houm: Vsi otroci so iz ognja

Zgodbe običajnih norosti

Osem novel in kratkih zgodb je precej različnih, enkrat so pisane v poglavjih, razčlenjene in podane skozi kar najbolj različne poglede in pripovedne glasove, med katere se vštuli tudi kot da avtorski in nam prizna kakšno pisateljsko zadrego ali se obrne na nas, bralce, da bi nam kaj razložil. Drugič so izpisane škrto in zadržano in osredotočene in zdrenjane okoli enega samega dogodka, trajajočega nekaj odštevajočih hipov, recimo nemira pred startom v teku, kjer skozi fantov glas spoznamo, da se mu šport, vsaj v takšnem obsegu in intenzivnosti, pravzaprav upira.

Sicer pa Houm, Norvežan, letnik 1975, svoje literarne osebe razpošlje po svetu in širše, dogajalni prostor je celo vesolje, kjer se bo nenadzorovano in mimo pravil, bi rekla Rusinja iz zemeljske kontrolne ekipe, zgodila prva kopulacija. Ali pa vmeša kitajsko okoljsko problematiko skozi oči odgovornega ministra, ki seveda prikriva katastrofo, saj je to njegova naloga in poklic. Ali po prijemu postrvi kapitalke starček umira in se spominja svojega skoraj zglednega življenja, če odmislimo kakšno kruto vojaško stranpot iz mladosti, ko je bil mobiliziran v nemško vojsko.

Za vse nosilce zgodb je značilno, da so malo premaknjeni; ne toliko zaradi potlačitev, celotna atmosfera, ki zna biti skoraj apokaliptična, jih postavlja v mejna psihična stanja, vedno obstaja razlika med latentnim in manifestativnim, ki je zaradi osame in zadrgnjenosti ne morejo preseči. Zaljubljajo se v pornozvezdo, katere vloge si ogledujejo zvečer, in so prečutim nočem primerno nezbrani in nespečni, ali pa se ukvarjajo s teorijo novele, da bi prekrili praznino v življenju. »Na internetu je veliko revežev. Tam se lahko pokažejo, ne da bi jih kdo prepoznal,« pravi norveška tečajnica dopisnega kreativnega pisanja, ki se ukvarja s prebolevanjem in osmišljanjem nefunkcionalne zveze, in zdi se, da je ravno njena zgodba skoraj programatska tudi za Houma. Pokaže, da ima ta zbrana proza in iskanje oblike zgodbe, preizkušanje, kaj še sodi vanjo, teoretsko odskočišče, čeprav razen samonanašalnosti in avtorskih intervencij to ni v ospredju ali najpomembnejše, bolj kot za teorijo v prozi gre za preverjanje kar najbolj različnih možnosti kratkozgodbarstva. Houm pogosto ohranja dvoumnost in negotovost, ki so jima izpostavljeni protagonisti, recimo v naslovni zgodbi, hkrati izbira dovolj zanimive glasove, državljane sveta, da je to izrazito svetovljansko branje, ki ga občasno prestreli rahlo distanciran in pridušen humor, kar okrepi ugoden bralni občutek.