Marcel Štefančič, jr.: Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo

Esejistične biografije popularnih pisateljev in umetnikov XX. stoletja.

Profesorja komparativistike fascinira misterij umetniškega dela. Medtem ko tradicionalna primerjalna književnost išče izvore velikih romanov v knjigah, ki jih je avtor prebral in so ga preoblikovale, prof. Štefančič, jr., zavrne intelektualni elitizem, saj umetniški genij najdeva v življenju posameznika. Ki pa mora biti ekscesno ali vsaj na robu obupa. »Star sem bil 48 let in utrujen … dolgoval 20 tisoč dolarjev. Imel pet otrok.« In s to popotnico je literarni niče postal avtor legendarnega »Botra«. Seveda je moral prej s tekstom ujeti še duh časa, ki mu je nalepil množice občudovalcev.

Metoda prof. Š., jr., je recikliranje že objavljenih biografij, iz katerih pa sprede pisanje, ki se razliva kot literarna lava. Pri njem ni dilem, ni meandrov, ni iskanja, ne odprtosti za drugačno pot. Razumljivo, ni mu treba tuhtati, v čem je veličina umetnine, ko pa mu jo potrjujejo milijoni bralcev. Tako pač je. A kaj potem sploh počne on sam? V pozitivistični maniri ustvarja red, razmetane drobce in nepovezane detajle sestavlja v smiselne strukture. Denimo junak »Lovca v rži«, atipični adolescent Caulfield, »zveni, kot da bi se v njem zgostili 5-letni Kafka, 17-letni Flaubert, 35-letni Tolstoj, 50-letni Proust, 70-letni Fitzgerald in 100-letni Burns«.

Štefančičevo pisanje izpušča argumentacijo, namesto nje kot tekstualno vezivo postavlja metafore in pripovedovalno strast s srčno empatijo do trenutkov teme. Zanj namreč pisatelj ne izgubi privlačnosti niti v obdobju literarne brezplodnosti; ne čudi se in ne jadikuje, zakaj je odložil pero, ampak ga glorificira v njegovem modusu vivendi: »Če je Hunter eksplodiral, je tekst napisal v enem požirku. Če ni eksplodiral, ni bilo nič. Le še en deadline je šel k vragu.«

Komparativistika v slogu popularne literature.