Banana republika ali barbarstvo!

Spomnite se vseh tistih znanstvenofantastičnih filmov, v katerih je potovanje skozi čas mogoče. Lahko odpotuješ v prihodnost. Lahko se vrneš nazaj. In junak odpotuje v prihodnost, v kateri pa potem v grozi ugotovi, da svet tak, kot je bil, ne obstaja več – zadela ga je huda katastrofa, apokalipsa. Svet je doživel »konec sveta«. Kaj naredi junak? Jasno, vrne se v preteklost, kjer potem narediti vse, da bi prihodnost spremenil – da bi torej preprečil to apokalipso, ta padec v mrak, ta »konec sveta«. Na vsak način skuša preprečiti neizbežno, ker se zaveda, da to, kar počnejo ljudje, vodi v neizbežno katastrofo, toda potem prav s tem, ko skuša spremeniti prihodnost in preprečiti katastrofo, samo katastrofo povzroči.

Mar ne izgleda Slovenija kot junak takega znanstvenofantastičnega filma? Mar ni Slovenija tak popotnik skozi čas? Mar ni že videla svoje prihodnosti? Mar ni že videla svoje katastrofe, svoje apokalipse, svojega »konca sveta«? Mar ni že videla trenutka, ko pride trojka? Mar niso politiki trdili, da je prihod trojke tako neizbežen, kot je neizbežen propad Slovenije? Natanko! In ja, potem so se vrnili iz prihodnosti, ugotovili, da to, kar počnejo, vodi v neizbežno katastrofo in prihod trojke, in začeli delati vse, da bi to mračno, distopično prihodnost – zlom Slovenije in prihod trojke – preprečili, toda prav s potezami, s katerimi so skušali katastrofo preprečiti, so samo katastrofo ustvarili.

In tu je trik: katastrofa ni bila neizbežna, toda politiki – zadnje tri vlade – so njeno neizbežnost ustvarili prav s svojimi poskusi, da bi jo preprečili. Dobro veste, kaj so počeli: natanko tisto, kar vodi v katastrofo – izbirali so rešitve, ki vodijo v propad. Ali bolj ironično rečeno: sprejemali so odločitve, ki so vodile v neizbežno katastrofo in neizogibni prihod trojke, obenem pa so zagotavljali, da bi prav vse druge odločitve – kakršnekoli drugačne odločitve, alternativne odločitve, ki so jih ponujali drugi – vodile v neizbežno katastrofo in neizogibni prihod trojke.

Ob vsaki odločitvi so ponavljali: alternative ni! Kakršnakoli drugačna odločitev bi razmere le še poslabšala, tako da bi se le približali neizbežnosti, tistemu breznu in prihodu trojke! Drugačne odločitve vodijo v barbarstvo! Prava izbira so bile torej prav odločitve, ki vodijo v neizbežno katastrofo in neizogibni prihod trojke.

Slovenska politika – od Pahorja do Janše in Bratuškove – se je ujela v past, ki je ni uspela prebiti. In zakaj je ni prebila? Ker se je odločala napak? Ker je delovala narobe? Ne, ampak zato, ker je narobe razmišljala.

In kje je zgrešila v svojem razmišljanju? Tule: prihodnost je imela za nekaj, kar se še ni zgodilo, za nekaj, kar je še mogoče preprečiti, za nekaj, čemur se je še mogoče izogniti. Ali bolje rečeno: katastrofo je imela za nekaj, kar je šele pred nami, za nekaj, kar nas neizbežno čaka, če ne bomo pravočasno ukrepali. Zato so stalno ponavljali: še je čas! Ali pa: časa počasi zmanjkuje! Ukrepati moramo, da bomo preprečili najhujše!

Banana republike se vedno uklanjajo tujim interesom, interesom multinacionalnih korporacij. To jim vedno daje občutek, da so opažene, simpatične, priznane, konkurenčne.

V resnici bi morala razmišljati ravno nasprotno: katastrofo bi morala imeti za nekaj, kar se je že zgodilo, za nekaj, kar je že tu, za nekaj, kar ni stvar prihodnosti, ampak sedanjosti. Slovenska politika ni znala reči: najhujše se je že zgodilo! Tisto neizbežno se je že zgodilo! Zato je stalno – nekam v slepo in povsem abstraktno prihodnost – odlagala to, kar se je dejansko že zgodilo, navsezadnje, Slovenijo je že zadela povsem čutno-nazorna katastrofa, kar je bilo vsakomur jasno. Lepo prosim: koliko huje pa je lahko?

Toda za slovensko politiko to ni bila dovolj velika katastrofa, zato je potem, namesto da bi reševala katastrofo, ki je bila že tu, reševala katastrofo, ki naj bi se zgodila v prihodnosti. Slovenska politika bi morala, če naj parafraziram Slavoja Žižka, prehiteti samo sebe v odnosu do prihodnosti in danes, tu in zdaj, delovati tako, kakor da je prihodnost, ki jo hoče povzročiti (ali pa preprečiti, spremeniti ipd.), že tu. Na Slovenijo ni bila sposobna pogledati skozi oči prihodnosti, ki je že tu – skozi oči katastrofe, ki se je že zgodila. Namesto da bi rešila katastrofo, ki se je že zgodila, je reševala katastrofo, ki naj bi se šele zgodila. Reševala je napačno katastrofo. Problem je videla v prihodnosti, ne pa v sedanjosti. Da ne bi poslabšala prihodnosti, je poslabšala sedanjost, zdajšnjo katastrofo, prav s tem pa je poslabšala prihodnost. Prihodnost je poslabšala prav s tem, ko jo je reševala.

S tem pa ni povsem po nepotrebnem podvojila zgolj realnosti, ampak tudi samo katastrofo. Slovenska politika ni ukrepala tako, kot da se je najhujše že zgodilo, ampak je ukrepala tako, da se najhujše ne bi zgodilo. Kar je bila napaka. Usodna napaka. Katastrofalna napaka. Če bi slovenska politika razmišljala pravilno, bi ukrepala drugače: pred katastrofo ne bi bežala, ampak bi se z njo soočila. In prihodnost bi bila zdaj že za nami.

Ker pa slovenska politika ne misli, še vedno beži pred prihodnostjo, pred katastrofo. S tem je krog sklenjen. In nepredušno zaprt. Prebiti ga niso mogle niti vstaje, niti zamenjave vlade, niti svarila ljudi, da živijo v katastrofi. Toda politika Slovenije s tem ni spravila le v začarani krog, ampak tudi na pot banana republike.

Banana republika ali barbarstvo!

Banana republike – Honduras, Gvatemala, Nikaragva in Dominikanska republika so bili nekoč zgledi banana republik – so vedno ujete v take začarane kroge. In Slovenija vse bolj spominja na banana republike. Banana republike vedno živijo v strahu pred »trojko«, svojim sponzorjem, svojim policajem, svojim zatiralcem. Vedno pustijo, da jim nekdo drug govori, kaj naj počnejo, kako naj živijo, pod kakšnimi pogoji naj gospodarijo, kaj smejo in česa ne. In do tega Drugega so vedno v servilnem odnosu.

V banana republikah je socialni prepad vedno izredno globok. Na eni strani je vedno ogromno revnih, brezposelnih, lačnih, odvečnih, na drugi strani pa je vedno kleptokratsko-plutokratska elita, ki se »mrežno« in »kartelno« plodi med sabo in ki kontrolira visoke finance in vse najdonosnejše gospodarske dejavnosti. Srednji razred ne obstaja ali pa ga je le za vzorec, socialne mobilnosti ni, neenakost je brutalna in enkrat za vedno dana, dostop do zdravstva je omejen, politiki, banke in korporacije so nad zakonom.

V banana republikah elite dobičke vedno privatizirajo, izgube pa podružbljajo – njihove zgrešene špekulacije, njihove zgrešene investicije, njihove zgrešene zasebne projekte vedno dokapitalizirajo davkoplačevalci, državljani, ljudstvo. V banana republikah ljudstvo nikoli ne profitira, ampak vedno izgublja.

Banana republike se vedno uklanjajo tujim interesom, interesom multinacionalnih korporacij – vedno uživajo v tem, da so izkoriščane, podplačane. To jim vedno daje občutek, da so opažene, simpatične, priznane, konkurenčne. Vedno jih izsiljujejo z dolgovi. Vedno jih ohranjajo v zadolženosti, toda nikoli ne vedo, ali bodo naslednje posojilo dobile. Če ljudje vstanejo, če se uprejo, jih vedno takoj razglasijo za komuniste.

V banana republikah je vlada vedno le nekaj protokolarnega, ceremonialnega, marionetnega – odgovorna ni svojemu ljudstvu, ampak tujini. Politika je vedno naprodaj. Posel je vedno v postelji s politiko. V banana republikah vedno cvetijo korupcija, goljufije, poneverbe – in špekuliranje z zemljišči. Nekje pač morajo zrasti vse tiste banane.

Banana republike vedno izgledajo fiktivno. Vedno se obnašajo tako, kot da jih ni. Vedno živijo slabo, stresno, v izrednih razmerah – v katastrofi. In politične elite ljudstvu vedno rečejo: če ne bo tako, bo še slabše! Alternative ni: ali banana republika ali barbarstvo!

In natanko to je sporočilo slovenskih političnih elit: res je slabo, res živimo v katastrofalnih razmerah, res smo sredi katastrofe, toda paziti moramo, da ne bo še slabše! Katastrofe ne moremo odpraviti, preprečimo lahko le, da ne bo še hujša! Sedanjosti ne moremo rešiti, preprečimo lahko le, da prihodnost ne bo še slabša in strašnejša!

V resnici je ravno nasprotno: če hočeš rešiti sedanjost, potem moraš nanjo pogledati prav skozi strašne oči prihodnosti in strašno prihodnost prepoznati v tem, kar že je, v tej sedanji, živi, vprični katastrofi potemtakem. Slovenska politika pa tega ni sposobna, zato nas že ves čas prepričuje: bolje katastrofa kot pa še hujša katastrofa! Bolje da smo banana republika, kot pa da pademo v barbarstvo! Kot da ni barbarstvo že sama banana republika. Toda slovenske politične elite nam že ves čas govorijo prav to: Slovenija bo ali banana republika ali barbarstvo!

Druga republika ali barbarstvo!

Ne vem, kaj je hotel reči Janez Janša, če je sploh hotel kaj reči, ko je rekel, da ima Slovenija le dve možnosti, da postane bodisi druga republika ali pa socialistična republika, toda kot nekdanji komunist, ki je šel skozi vse partijske ritualne posvetitve, je verjetno hotel novim časom le prirediti dobro staro marksistično frazo: prihodnost bo ali socializem ali barbarstvo! Dvomim, da je hotel kot prerok druge republike reči, da bo druga republika barbarstvo. Saj noče biti prerok barbarstva? Le kdo bi hotel biti prerok barbarstva? Le kateri slovenski politik bi hotel biti prerok barbarstva? Ali pač?

Ker kaže, da Slovenija postaja banana republika, še preden bo postala druga republika, bi se lahko fraza »prihodnost bo ali socializem ali barbarstvo« v novi, sodobni preobleki glasila tudi: Slovenija bo ali banana republika ali socializem! In če bo postala banana republika, bo to potem res barbarstvo. Prerokov je že zdaj vse polno.

Vzemite le samega Janeza Janšo, politika, večkratnega premiera, vodjo druge najmočnejše stranke: na grbi ima obsodbo v aferi Patria, pogubno poročilo Komisije za preprečevanje korupcije in zdaj še tole reč z bankami, krediti in »čudežno« gotovino, pa še vedno stoji – kot da ni nič. Ni odstopil – niso ga odstavili. Še več: tu imate politika, ki je bil prepričan, da lahko počne, kar hoče, ker ga itak ne bodo dobili in ker so institucije tu itak tako zaležane in zabite, da toku denarja niso sposobne slediti.

Ali bolje rečeno: počel je reči, ki jih politik v normalni demokratično-pravni državi ne bi nikoli počel, ker se pač zaveda, da bi ga slej ko prej dobili in da bi to pomenilo neizogibni konec njegove politične kariere. V trenutku. Janši je skoraj uspelo. Toda ko so ga dobili, njegove politične kariere ni bilo konec. Janša je kakopak le simptom. In to, da ga mnogi Slovenci še vedno ljubijo bolj kot sami sebe, je le del tega začaranega kroga, v katerega se je ujela Slovenija.

In zdaj se vprašajte: mar ni prav to definicija banana republike? To, da politik ve, kaj bi ga čakalo v normalni demokratično-pravni državi, če bi počel to, kar počne, a to potem kljub temu počne, ker ve, da ga v njegovi državi itak ne bodo dobili (in če ga bodo, to ne bo ničesar spremenilo), je natanko definicija sprevrženega, spolzkega in opolzkega moralnega konteksta, v katerem plavajo banana republike.

To, da politik ve, kaj bi ga čakalo v normalni demokratično-pravni državi, če bi počel to, kar počne, a to potem kljub temu počne, ker ve, da ga v njegovi državi itak ne bodo dobili (in če ga bodo, to ne bo ničesar spremenilo), je natanko definicija sprevrženega, spolzkega in opolzkega moralnega konteksta, v katerem plavajo banana republike.

Nikar si ne domišljajte, da je Slovenija premajhna, da bi postala banana republika – banana republike so najraje majhne države. Nikar si ne domišljajte, da je Slovenija prelepa, da bi postala banana republika – banana republike so polne lepot, Bledov, Alp, sinjih morij in Postojnskih jam. Nikar si ne domišljajte, da je Slovenija preveč napredna, da bi postala banana republika – tudi banana republike napredujejo, toda iracionalnost je vse hujša. Nikar si ne domišljajte, da je Slovenija preveč nedolžna, da bi postala banana republika – tudi banana republike so nedolžne, toda nedolžnost se slej ko prej izkaže le za obliko norosti.

In nikar si ne domišljajte, da je Slovenija preveč v središču sveta, da bi postala banana republika – glede na to, koliko prostora tuji mediji namenjajo poročilom z evropskega košarkarskega prvenstva, ki poteka v Sloveniji, bi lahko rekli, da je Slovenija precej s poti. In da je precej fiktivna.

Joj, boste rekli, ampak turisti, ki prihajajo v Slovenijo, so zelo zadovoljni – Slovenije ne morejo prehvaliti! Saj. V banana republikah se turisti vedno počutijo bolje kot ljudje, ki v njih živijo.

V banana republikah je vedno veliko mrtvih. Ne brez razloga: banana republike potrebujejo mrtve. Mrtve je tako lahko imeti rad.