Dr. Metoda Dodič Fikfak: »Delavci ne morejo biti zadovoljni na ukaz.«

Delodajalci imajo prav, slovenski delavci res naredijo manj, kot bi lahko, se strinja predstojnica inštituta za medicino dela na ljubljanskem kliničnem centru dr. Metoda Dodič Fikfak. Ampak za to so največkrat krivi delodajalci, dodaja.

Podjetnik Igor Akrapovič pravi, da Slovenci delamo premalo. Je to res?

Ne vem, če bi rekla ravno tako. Res pa je, da se na marsikaterem delovnem mestu naredi bistveno manj, kot bi se lahko.

Kakšni so razlogi za to?

Mnogi delajo tako doma kot v službi, ker morajo opravljati še popoldansko delo, da preživijo, na primer drugo službo ali pa delajo na polju. Drug zelo pomemben razlog je v tem, da slovenski delavci niso motivirani za delo. Raziskave kažejo, da so med najbolj nezadovoljnimi v Evropi in da imamo med evropskimi državami najmanjši delež delavcev, ki pričakujejo, da bodo lahko svoje delo opravljali po petdesetem in šestdesetem letu.

Ali ste kdaj komu priporočili kakšno prehransko dopolnilo za boljšo koncentracijo?

Ha ha, še nikoli. Hrana ali prehransko dopolnilo zelo malo pripomoreta k večji koncentraciji.

No, saj obstajajo tudi zdravila …

Seveda, v svetu so na primer zelo razširjeni amfetamini, kokain … Sama pa sem srečala več žensk v intelektualnih poklicih, ki so za povečanje koncentracije jemale Ritalin, ki ga je zdravnik predpisal njihovim hiperaktivnim otrokom. To so nevarne stvari, ker človek hitro postane odvisen.

Torej tega ne priporočate?

Priporočamo, da človek čim prej v svojem življenju začne s telesnimi in duševnimi dejavnostmi, ker potem dlje v starost ohranja čil duh in čilo telo. Nič nimam proti podaljševanju delovne dobe, ampak pripravimo človeka, da bo lahko delal do petinšestdesetega leta.

Ali ni rekreacija prvo, čemur se bo človek odpovedal, ko je preobremenjen v službi?

Tukaj se moramo predvsem upirati tendenci, da se vsa odgovornost preloži na posameznika. Češ, če boš zadosti telovadil, če boš delal avtogeni trening, če boš zelo dobro jedel in tako naprej, potem se zaščitiš pred stresom. Ukrepi na osebni ravni so pomembni, niso pa zadostni. Okolje mora omogočati zdravo izbiro.

Zdaj pa se od delavca pričakuje, da v prostem času povečuje svojo delovno sposobnost. Ne samo, da skrbi za svojo psihično in fizično kondicijo, ampak da tudi povečuje svoje znanje in veščine.

To smo pobrali iz Združenih držav Amerike, kjer je popolnoma drugačen sistem. Kot je rekel moj profesor iz ZDA, če izgubiš zdravje, crkneš kot žaba. Nihče ne skrbi zate, ker nisi več dober funkcionalen stroj. Živimo v sistemu, ki ima zgodovinsko socialno noto, in zagovarjamo promocijo zdravja. Torej ne težimo samo k temu, da se posameznik rekreira, izbira zdravo hrano in se učinkovito spopada z osebnim stresom, ampak tudi k temu, naj bo podjetje takšno, da bo tam prijetno delati, da tam delavci ne bodo imeli konfliktov in bodo lahko ustvarjali.

Srečala sem več žensk v intelektualnih poklicih, ki so za povečanje koncentracije jemale Ritalin, ki ga je zdravnik predpisal njihovim hiperaktivnim otrokom.

Se v Sloveniji približujemo ameriškemu modelu?

Zadnje čase so bili na primer na različnih razpisih nagrajevani predvsem projekti, ki so gradili predvsem na posamezniku in ne toliko na okolju. Zame je to prenašanje odgovornosti. Seveda pa bi moralo biti že delodajalcu v interesu, da ustvarja okolje, v katerem je delavcem prijetno delati.

So ljudje, ki pridejo k vam, prepričani, da so sami krivi za težavo, zaradi katere potrebujejo pomoč?

Predvsem od leta 2008 so izrazito prestrašeni. Grozno jih je strah, da bi izgubili službo. Hkrati vidimo prikrito jezo, ljudje so jezni in do skrajnosti nezaupljivi. Ne zaupajo niti sodelavcu niti zdravniku, kaj šele varnostnemu inženirju ali vodstvu v podjetju. Prepričana sem, da se nihče ne zaveda, kako velik problem slovenskega delavstva je nezadovoljstvo. Ljudje ne vidijo svetlobe na koncu tunela. Ni tistega ključnega, ni osnovne motivacije za ustvarjanje. In zagotavljanje tega ni stvar posameznika, ampak okolja in politike.

Hkrati število bolniških odsotnosti zaradi depresije upada. Zakaj?

Ker je ljudi strah, da jih bodo ob daljši odsotnosti odpustili. Zato ljudje hodijo bolni v službo. Hkrati depresije raste. Leta 2007 je bil delavec zaradi depresije odsoten povprečno trideset dni, danes je šestdeset. Bolniški dopust vzamejo le tisti, ki ne morejo niti vstati in iti v službo. Tisti, ki so se prej odločali za bolniško, gredo raje delat in nič ne naredijo ali pa so njihovi produkti nekakovostni. So prezentni, ampak nič ne naredijo, povečuje se torej prezentizem.

Povečuje se tudi predpisovanje antidepresivov.

Leta 2009 je bilo napisanih tri tisoč receptov za antidepresive več kot leto prej. Ogromno ljudi niti ne gre po recept, ampak vzame tableto od znanca, zato pravih razsežnosti tega problema na poznamo. Psihiatri nas opozarjajo, da še nikoli niso imeli tako hudih primerov kot sedaj. Podobno je s samomori. Do leta 2008 se je število zmanjševalo, v naslednjem letu pa je poskočilo za štirideset.

Novejših podatkov ni?

Registra samomorilcev ni več, ampak podatki, ki sem jih izbrskala, kažejo, da je bilo leto 2009 najhujše, kar je razumljivo, saj število samomorov najbolj poskoči ob velikih pretresih, potem se ljudje začnejo prilagajati. Ampak ta porast v letu 2009 je dejstvo, ki smo ga prespali. Ob samomoru tistega obrtnika v Stožicah sem vprašala človeka, ki dobro pozna obrtnike, ali ve še za koga, ki je zaradi podobnih razlogov delal samomor, in je rekel, da za vsaj pet. Javnost je bila kar tiho.

Kako pa vi zaznavate situacijo?

Na žalost o samomorih ne vemo nič, razen tistega, kar izbrskamo. Zaznavamo pa velik problem trpinčenja oziroma mobinga. Imamo center za promocijo zdravja in redno nas kličejo zaradi praktično nerešljivih primerov. Vsakega, ki to prosi, sprejmem, ampak problem je, ker mu ne moreš pomagati. Za te ljudi je treba organizirati takojšnjo pomoč, vsaj toliko, da ne bi delali samomora ali ne bi zlezli v hudo depresijo, ampak v Sloveniji morajo dolgo čakati na psihiatra, organizirane pomoči ni. Na začetku ne potrebujejo psihiatra, ampak rešitev problema. Spomnim se zamejskega menedžerja, ki je bil lastnik slovenskega podjetja in je delavki govoril: »V Italiji bi moja delavka imela nalakirane nohte, lepo frizuro, naličena bi bila, pa še dvakrat toliko bi naredila kot ti. Ti si pa gnoj.« Kako naj kdo, ki je tako poniževan vsak dan, čaka na psihiatra?

Zakaj je trpinčenja več?

Zelo verjetno je trpinčenje eden od načinov odpuščanja ljudi. Neki kadrovik mi je pravil o nekem seminarju v Portorožu, kjer so celo predavali, kako se znebiti delavca, ki ga ne maraš. Dejansko so predavali pravila mobinga, kako pripraviti človeka do tega, da bo dal odpoved. Pred kratkim je bila pri meni neka visoko izobražena trpinčena gospa, ki je bila na koncu svojih moči in je rekla, da je njena edina rešitev odpoved. Vprašala sem jo, kam pa lahko greste.

Verjetno se taki ljudje to že sami vprašajo.

Točno. Ugotovila je, da bo, če odide, še huje. Konkretne pomoči pa ji ne moremo ponuditi, ker je država nima. V začaranem krogu je.

Bolniški dopust vzamejo le tisti, ki ne morejo niti vstati in iti v službo. Tisti, ki so se prej odločali za bolniško, gredo raje delat in nič ne naredijo.

Mislili bi si, da si delodajalci v svojih podjetjih želijo zadovoljnih delavcev.

Zadovoljstva ni mogoče doseči na ukaz. Treba je ustvariti razmere za to in tukaj so težave. Ko so bili objavljeni rezultati o številu trpinčenih in nezadovoljnih delavcev, so se v medijih pojavili zagovorniki stanja, če jim tako rečem, in so trdili, da so se delavci zlagali, češ, saj stanje ne more biti slabše kot v Grčiji. Ampak tu se ne sprašujemo, kakšno je dejansko stanje, sprašujemo se, kako ljudje to doživljajo. Nekaj je nujno treba narediti, da se ljudje spet začnejo veseliti prihodnosti.

Kakšnega delavca si želijo slovenski delodajalci?

Predvsem poslušnega. Slovenski delavci so primerljivi s skandinavskimi po tem, da svoje delo doživljajo kot zelo intenzivno, vendar skandinavski pri svojem delu hkrati čutijo veliko več avtonomije. Ali drugače: veliko delajo, vendar so pri izpolnjevanju cilja lahko ustvarjalni. Pri nas pa delavci veliko delajo, pri delu pa imajo zelo malo avtonomije, nenehno jim kdo diktira, kako naj delajo.

Zakaj je tako? Si Slovenci morda tega želimo?

Upam, da si ne. In če si ne želimo, moramo dati ljudem dihati. V neki banki sem mlademu menedžerju rekla, da če bodo te delavke, ki so zdaj stare 18, 19 let, še naprej delale tako kot zdaj, bodo pri tridesetih invalidke. Rekel mi je, da mu ni pomembno, kaj bo čez deset let, ampak kaj bo enaintridesetega avgusta.

Kako v banki postanejo invalidi?

Zelo lahko. Če boste kupovali obleko, jo boste hoteli prej vsaj pomeriti. Delavkam in delavcem pa delovnega mesta nihče ne naredi po meri, nihče ne presodi, kakšno mizo potrebujejo, kakšen stol, kako so razporejena orodja, kakšen način dela naj izberejo, kako naj delajo s strankami … ampak jih samo posadijo tja.

Torej bi morali pri oblikovanju delovnega prostora upoštevati njihove želje?

Ameriške tovarne imajo tako imenovane ergonomske time, katerih cilj je tudi to, da ne bi postal invalid od sedenja za računalnikom, in v to skupino je vedno vključen tudi delavec. Delavec pove, kaj ga moti, kje ga boli, pri katerih gibih, kje se čuti neprijetno, zaradi česa je utrujen, kakšne spremembe bi sam naredil ... Potem so rešitve na dlani.

Po drugi strani pa je v Sloveniji vse več fleksibilnih oblik zaposlitve, ki so se uvajale tudi z argumentom, da dajejo delavcu več manevrskega prostora pri delu in življenju.

Fleksibilnost je dobra, če govorimo o delavčevi svobodi pri izpolnjevanju ciljev, ki jih sicer jasno določa njegov predpostavljeni. To temelji na zaupanju.

Kaj pa, ko se fleksibilnost izkorišča?

To pa je nekaj drugega in lahko govorimo o trpinčenju. Imela sem nešteto primerov, ko je predpostavljeni pisal svojemu delavcu ob treh ponoči, kaj mora narediti naslednji dan ali celo preden pride v službo. Ko gre za nenehno komuniciranje prek telefona in e-pošte in ko človeka motijo doma, potem je to trpinčenje. Če govorite o prekarnih delavcih, pa gre za delavce, ki nimajo nobenih pravic. Tu gre za to, da se delodajalec znebi odgovornosti. Na papirju je fantastično, ampak možnosti za izkoriščanje so neskončne. To ni nobena svoboda, to je svoboda brez pravice.

Na nekem seminarju v Portorožu so celo predavali, kako se znebiti delavca, ki ga ne maraš. Dejansko so predavali pravila mobinga.

Ali manjša varnost zaposlitve pomeni tudi več stresa?

Povedala bom dva podatka. V neki raziskavi smo spremljali delavce na več področjih, tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Pri vseh smo ugotovili, da se že eno leto po uvedbi večjih sprememb, na primer v zakonodaji, ki se tiče določenih delavcev, ali v ukrepih v konkretnem delovnem okolju, to pozna na človekovem zdravju. Več je srčne kapi, strahu, reakcij na hud stres oziroma prilagoditvenih motenj. Smo pač psihosomatska bitja. Drugi podatek izhaja iz primerjav brezposelnih, tako imenovanih preživelcev ter večkratnih iskalcev zaposlitve. Ugotovili so, da so lahko preživelci, tisti, ki ostanejo v podjetju po množičnih odpuščanjih, mnogokrat pod bistveno večjim stresom kot brezposelni.

Zakaj?

Ker se njihovo delo podvoji, delovni čas ni več pomemben, ampak delajo, dokler ne dela ne opravijo, poleg tega pa se pri njih pojavijo še občutki krivde, sprašujejo se, zakaj so oni ostali, drugi pa ne, pa tudi, kdaj bo sledil nov val odpuščanja, tisti, ki bo zajel tudi njih. Pri njih je več možganske in srčne kapi, stresa, trpinčenja in strahu kot pri dolgotrajno brezposelnih. Ko so v primerjavo vključili še pogoste iskalce zaposlitve, pa so videli, da je pri njih tveganje srčne kapi še večje. Ker so vedno znova zavrnjeni in vedno znova podoživljajo to stresno situacijo. To je nekaj, kar premišljuje in mora premišljevati vsa Evropa. Dejstvo je, da je vse manj rednih služb in vse več ljudi živi od pogodbe do pogodbe. Davek, ki ga plačujemo, je strahoten. Stalna napetost, stalen stres. In to so večinoma mladi ljudje.

Hodijo k vam tudi taki, ki opravljajo začasne oblike dela?

Posebej iz vašega poklica jih je celo morje.

In vsi so brez dobrega odgovora na vprašanje, kaj pa mi drugega preostane?

To sprijaznjenje, ko človek pri tridesetih ali še prej izgubi motivacijo, je ena najhujših stvari… Če hočemo živeti in ustvarjati, potrebujemo entuziazem. Sicer smo lahko vsi mlačna voda.

Ovržen je tudi argument, da stresne situacije spodbujajo ljudi, da delajo bolje.

Take ne. Ločujemo pozitivni in negativni stres. Pozitivni stres pomeni, da res veliko delaš, ampak si na koncu uspešen oziroma dobiš potrditev, ob kateri pozabiš na vse neprespane noči in dobiš tudi spodbudo za novo razmišljanje. Tega ne smemo mešati z negativnim stresom.