Vitez iz Gospejine palače

Maja Novak

20. 9. 2013  |  Mladina 38  |  Ihta

Nacionalkine oddaje Dobro jutro ne prenesem, a do zdaj sem o tem sramežljivo molčala, saj sem bila prepričana, da taka, kot je, mora biti. Da je pač namenjena preprostim ljudem, soli zemlje, ki se jim po klenih narodnjaških žilah pretaka domaaača goveja juha in ki v starosvetni blagohotnosti sploh ne opazijo, da je glavna voditeljska zvezda programa pri svojih letih že prerasla otroške oblekice in da ji nobeno koketno čebljanje ne razpiranje oči več ne pomagata, da ne bi bila le še bled plagiat same sebe.

Prav, naj jim bo, si rečeš in naključno pritisneš na tipko daljinca, ki ti prva zaide pod prst. Jutranji program RAI 1, jaz pa vsa iz sebe od osuplosti. Kaže, da se je med sedmo in deseto zjutraj vendarle mogoče pogovarjati tudi o tehtnih rečeh. Pa sedim pa poslušam politične komentarje.

Sicer je treba priznati, da se tujec v italijanski politiki le težko znajde. Približno tako se mu godi, kot se je nekdaj Ephraimu Kishonu, ki je, kot piše, prvi dan bivanja v Angliji razumel sleherno besedo v uvodniku Timesa, ne pa tudi tega, ali je Times za ali proti. »Takrat sem to še pripisoval svojemu pomanjkljivemu znanju angleščine,« trdi humorist. Podobno sem tudi sama potrebovala več juter, preden sem ugotovila, na kateri politični pol spada kateri od komentatorjev ali komentiranih. Kaj takega se pri nas ne bi moglo zgoditi. Saj je vendar vsakomur jasno, da so Virant, Erjavec in Janković politična levi... eee, čakaj, ne, politična des... A pustimo zdaj to.

V tako zapleteni maniri se je te dni veliko govorilo o Berlusconijevi »dekadenci«. Nak, beseda tukaj ne pomeni tistega, na kar bi ob Berlusconiju sicer zlahka pomislili, temveč je decadenza, ki jo zahteva del italijanske politike, odpoklic s položaja v palači Madama – pri čemer, čeprav je Silvio še vedno stari neugnani Silvio, tudi madama tu ne pomeni lastnice bordela, temveč v palači Madama zaseda senat. Ker je Berlusconi pravnomočno obsojen zaradi utaje davkov, ne bi smel biti senator. Jasno. Pika, si rečeš.

Kakšna pika neki. Prva težava je, da je bil zakon o nezdružljivosti poklica podjetnega utajevalca davkov s položajem senatorja sprejet šele po tistem, ko je Silvio davke utajil, zato se njegovi zagovorniki sklicujejo na prepoved retroaktivnosti, pojma, ki ga poznajo vsi pravniki in ob katerem sem ponosna, da se že dolgo ne štejem za pravnico. Ampak to še ni tisto najhujše.

Najhujše je, da bi z Berlusconijevim padcem zlahka padla tudi vlada. Padec vlade pa je jojme. Groza. Ovbe. Vse, samo tega ne, so v en glas trobili desnosučni politiki. Kajti, kaj bo potem s proračunom? Kaj z gospodarstvom? Kaj s stabilnostjo italijanske politike, ki jo od države v krizi zahteva EU? Še »troiko« bomo dobili za vrat, so vili roke komentatorji. Kaj bo – če povzamem samo najslikovitejše izjave – z dvema milijonoma in pol mladih Italijanov, ki potrebujejo delo in stanovanje? Kaj s sirskimi begunci, ki se množično izkrcavajo na Lampedusi? Kaj z vremenom? Če pade »cavaliere«, pade vlada, z neba bodo začeli deževati ogenj, žveplo, kri in žabe in celo nasedle Coste Concordie brez vlade morda ne bo mogoče dvigniti z morskega dna.

Takemu pragmatizmu, ki trdi, da sme pravnomočno obsojeni prestopnik ostati v senatu, ker je v času gospodarske krize tako pač najbolje, bi Italijani z vso pravico smeli reči makiavelizem. (Pri nas tega izraza kajpak ne bi mogli uporabiti, ko pa v vsej svoji zgodovini nismo imeli misleca in državnika Machiavellijevega kova.) In tega žal ne razumem nič bolje, kot je Kishon razumel Timesov uvodnik. Kajti če v imenu nemotenega izvajanja reformnih ukrepov in bruseljskega diktata Italijani podelijo odpustek sprijenemu podjetniku, zakaj ne bi spektra še razširili ter zaradi ljubega miru pogledali skozi prste tudi morebitnim morilcem, posiljevalcem, pedofilom, prekupčevalcem z orožjem in podobnim kreaturam v političnih vrstah? Zakaj ni Evropa leta 1939 kratko malo pokleknila pred nacisti? Morda so bili njihovi politični prijemi in njihovo nagnjenje k nekromantiki res malce čudaški, a gotovo se bomo vsi strinjali, da so Nemci izvrstni podjetniki ter organizatorji, zato bi bilo za gospodarstvo združene Evrope mogoče najbolje, ko bi že takrat podjarmili pol sveta. (No, saj ne, da tudi pri nas ni bilo takih, ki so bili tega mnenja in ki so ga branili celo z orožjem.)

Kot sem v kolumnah že nekajkrat poskušala pojasniti neuki deci, »interesi države in gospodarstva« praviloma pomenijo zgolj interese peščice najbolj privilegiranih državljanov. Ta peščica se politično praviloma opredeljuje za desničarje ali, lepše rečeno, za konservativne privržence tradicionalnih moralnih vrednot. V italijanski politični praksi konservativci te dni dokazujejo, da jim je tradicionalnih moralnih vrednot figo mar, če je govor o stabilnih političnih okoliščinah, v kakršnih je najlaže grmaditi podjetniški profit. Morale ni. Natančneje, morala je, kadar je treba glasno obsojati popivanje mladine na javnih mestih, rohneti zoper brezbožnost pouka v javnih šolah, budno paziti, da RKC ne bi plačala groša davka na nepremičnine, ali zahtevati kar se da veliko sedežev v parlamentu za potomce potomcev izseljencev. Brž ko beseda nanese na »solde«, pa o morali ni ne duha ne sluha.

Pazite, nikarte me ne razumite napačno. V prejšnjem odstavku sem opisovala italijansko politiko. Mi pa na srečo živimo v Sloveniji. Spričo naše ljudomile etike in neoporečnosti naših velmož se nam vprašanje, ali naj ta ali ona baraba še dalje sedi v parlamentu ali na čelu katere političnih strank, nikdar zares ne zastavi. Pri nas se razprava, kakršna se je zaradi Berlusconija zgodila našim sosedom, sploh ne more zgoditi.

Kajne?