Hannah Arendt

za

Poročilo manjšine.

11. maja 1960 so Izraelci v Argentini skrivaj ugrabili Adolpha Eichmanna, nacističnega vojnega zločinca, enega izmed arhitektov Holokavsta – in mu potem sodili.

William Shawn, urednik revije New Yorker, je na sojenje v Jeruzalem – v vlogi posebne poročevalke – poslal Hanno Arendt (Barbara Sukowa), nemško filozofinjo, avtorico Izvorov totalitarizma, nekdanjo ljubico pronacističnega filozofa Martina Heideggra, ki je pred Hitlerjem prebegnila v Ameriko, toda nihče – ne Shawn, ne kdorkoli drug – ni niti slutil, da bo njeno poročilo povsem spremenilo percepcijo Holokavsta.

Prvič, v Eichmannu ni videla neizrekljive pošasti, ampak malega, povprečnega, banalnega, poslušnega, marljivega birokrata, ki so mu zgodovinske okoliščine omogočile, da je dal vse od sebe, kar je bil dokaz »banalnosti zla«, in drugič, pokazala je, da so Judje sami s pomočjo lastnih voditeljev – judovskih svetov (Judenräte) – sodelovali pri lastnem uničenju. Margarethe Von Trotta, avtorica Svinčenih časov in Rose Luxemburg, jo prikazuje kot žensko, ki je preveč vedela, kot žensko, ki je spregledala moško igro moči in krutosti, kot žensko, katere heretični, »manjšinski« vpogled v zgodovino je izhajal prav iz tega, da je bila ženska. Ker je bila ženska, je videla več kot moški, tudi njeni prijatelji in kolegi, ki so se potem od nje odločno in denunciantsko distancirali. V svoji gesti so bili zastrašujoče banalni. V srednjem veku bi jo vrgli na grmado, leta 1919 pa v berlinski Landwehrkanal.

(Kinodvor)