Tim Whitmarsh: Starogrška literatura

+ + + +

Kulturološka študija.

Številni raziskovalci so izdajali pregledna dela o starogrški literaturi. Slovenski komparativisti so se leta napajali iz srbohrvaškega prevoda Povijest antičke književnosti, ki jo je spisal ruski marksist I. V. Tronski in v njej povezoval razvoj književnosti s časom nastanka razredne družbe in države. Tako je bil pozoren na mesto sužnjev; pri Evripidu je zaznal, da sužnji v njegovih dramah presojajo politiko in celo filozofijo.

Whitmarsh seveda ni opazoval literature skozi zrklo Marxovega razrednega boja, se je pa prav tako ukvarjal z vprašanjem sužnjev pri Grkih. Evripid se je bodel s problemom prehoda: kako naj Fedra izrazi svoje poželenje Hipolitu? Če bi ga izrekla sama, bi v očeh publike namreč veljala za vlačugo. Rešitev je našel v sužnji, ki prenese njene besede. Kasneje v komediji so bili spet sužnji ti, ki so izgovarjali potlačene želje občinstva. Skratka, angleški profesor ne sledi delitvi po žanrih in dobah, ampak premišljuje, kaj je literatura počela glede na grško družbo.

Herodot na primer je o zgodovini pisal tako, da je hodil po svetu in navajal različne vire, poglede denimo Egipčanov in Grkov na iste dogodke, in uvedel novinarski pojem očividca. Drugje je pokazal vlogo simpozija, filozofije ob vinu, potem gledališča, osvetlil čas, ko se pojavi arhiviranje znanja, vlogo ženske, spolnosti, gledališča, pripovedovanja, moduse izobraževanja, smisel zbiranja knjig v prvih knjižnicah etc.

Po Whitmarshu grška literatura ni spomenik, ki bi ga pregledno klasificiral, ampak objekt žive radovednosti, s katerim skuša bralcem približati antični čas v notranjih razpetostih.