Goran Vojnović: » Zdaj so na Slovenskem že neki novi čefurji. Pri njih je treba iskati pravi obraz Slovenije. Priseljence z juga so Slovenci že sprejeli. Goran in Zoran Dragić sta junaka Slovenije.«

Slovenci gredo v Gučo in tam kupujejo četniške šajkače, pa se jim zdi to fino. Nekaj se dogaja na političnem prizorišču, mi pa se delamo, kot da ne razumemo.

Goranu Vojnoviću (roj. 1980), diplomantu filmske in televizijske režije na AGRFT, pisatelju in časopisnemu kolumnistu, je s knjižnim prvencem Čefurji raus! (2008) uspelo dodobra prevetriti slovensko literarno in družbeno sceno, saj je v njem jezikovno bogato, zanimivo in zabavno predstavil življenje priseljencev iz republik nekdanje SFRJ. Z romanom Čefurji raus!, zanj je dobil kresnika in Prešernovo nagrado, mu je uspelo nemogoče: utrdil je identiteto druge ali tretje generacije priseljencev, hkrati pa pripomogel k spremembi družbenega konteksta zmerljivke »čefurji«, saj je postala tudi pri »avtohtonih« Slovencih, vsaj deloma, sopomenka za zanimivo subkulturo v državi.
Goran Vojnović je v zadnjih letih napisal še roman Jugoslavija, moja dežela in tudi zanj dobil kresnika. Poleg tega je posnel film Piran/Pirano, zdaj pa se je znova vrnil k literarnemu prvencu in posnel istoimenski film, ki je prejšnji mesec doživel premiero. Z Vojnovićem smo se pogovarjali o izzivih pri filmski priredbi Čefurjev raus!, o slovenski kulturni in filmski politiki, o novem valu mladih režiserjev, ki so letos posneli prvence, o jugonostalgiji in o njegovi gledališki predstavi Tak si, ki bo oktobra na sporedu v SiTi teatru. Nismo pa mogli niti mimo košarke, ki jo je nekoč zares igral.

Za nami je evropsko košarkarsko prvenstvo, na katerem Slovenija ni osvojila medalje. Kaj, če sploh kaj, se iz uspehov ali neuspehov naših športnikov pravzaprav naučimo o sebi?

To je bila lekcija, da je treba, potem ko se prvenstvo konča, nehati biti navijač z neobjektivnimi pričakovanji. Med prvenstvom, če si navijač, lahko sanjaš do zadnjega. Izid te na koncu postavi na realna tla. Ko se sanje razblinijo, si je treba priznati, da je peto mesto, ki nam po kakovosti pripada, v bistvu velik uspeh za naše moštvo. Naši fantje so dali vse od sebe, borili so se do zadnjega, ampak drugi so bili boljši.

Je bil po vašem zanos navijačev primerljiv s časi Dražena Petrovića, Tonija Kukoča, Vlade Divca in prej denimo Iva Daneua, ko je celotna Jugoslavija dihala z junaki? Pa vendar – se je predsednik države Borut Pahor res moral pojaviti z zastavo in dajati domoljubni ton košarkarskim tekmam?

Večkrat sem bil v dvorani, ko je igrala slovenska reprezentanca. Razpoloženje je bilo fenomenalno. Še posebej v Celju, na tekmi s Španijo, je vladalo razpoloženje, kakršnega še nisem doživel, pa sem bil na številnih tekmah Olimpije v njenem zlatem obdobju in na tekmah državne reprezentance. Ko si v dvorani in gledaš tekmo, ti je vseeno, ali Pahor maha z zastavo v VIP-loži. Ko to gledaš na TV, so občutki mogoče drugačni, v dvorani pa je vse osredotočeno na tekmo. Si del tega razpoloženja, ki ga bo – še posebej tistega na tekmi s Španijo – težko preseči. Takrat so bile sanje na vrhuncu.

Košarkar je glavna oseba tudi v vašem romanu in zdaj filmu Čefurji raus!, ki je že doživel premiero. Zanimivo se mi zdi, da ste pred leti v nekem intervjuju dejali, da boste film po romanu posneli, ko boste našli »način, kako povedati zgodbo, ko bo film močnejši od literature«? Ste torej našli to formulo? Je zdaj film res močnejši od literature?

Ne more biti v celoti močnejši. Je pa lahko v nekaterih segmentih. Ko v filmu prikažeš pet- ali desetminutni prizor dogajanja v nekem stanovanju, denimo spor med mamo in očetom, lahko ta odnos v filmu čustveno deluje močneje kot v knjigi. Film ima svojo moč, vendar pa nima možnosti prikazati vsega, v vseh razsežnostih, kakor to lahko stori literatura. V njej lahko avtor predstavi več plati iste zgodbe, ne da bi zaradi tega izgubil pozornost bralca. To se v filmu lahko zgodi, če se ustvarjalec zgodbe ne drži linearno. V zgodbi sem iskal prvine, kjer je film lahko močnejši. Za bralce je knjiga lahko pretresljiva, za marsikoga je bila, v filmu pa so vsi prisiljeni gledati neki čustveno nabiti prizor pet ali deset minut. Ne morejo preskakovati ali brati diagonalno. Film te neposredno vrže v okolje Fužin, kjer vidiš vse, četudi nisi živel tam.

Zagotovo pa je bila za vas v vlogi režiserja filmska priredba vaše knjižne uspešnice Čefurji raus! poseben izziv. Zdi se, da ste upoštevali recepcijo romana in predstave Marka Bulca, s katerima so »čefurji«, če tako rečemo, postali subkultura, zanimiva tudi za Slovence, čeprav ste v filmu postavili v ospredje socialne teme, se pravi usodo Marka Đorđića, njegovih prijateljev in njegove družine.

Izzivalno je kopati po povedani zgodbi. Pa tudi težko. Razmišljati sem moral kot režiser, ne kot avtor romana. In tako kakor režiserji v gledališču, ki pripravljajo za predstavo zgodbo, ki je bila že tisočkrat povedana na različnih odrih, sem v svoji zgodbi iskal stvari, skozi katere se lahko sam izrazim kot režiser. Do zgodbe sem ob prenosu na filmsko platno nastopil zelo kritično, v njej odkrival šibke točke, ki jih je literarni jezik mogoče po svoje zakril in reševal. Iskal sem novo obliko te zgodbe. Čeprav je ista, je v njej precej prizorov, ki jih v knjigi ni, da bi ustrezala filmski logiki. Zame je bil izziv na Fužinah najti lokacije za snemanje, da bi bila filmska zgodba čim avtentičnejša.

Kakšen svet je na Fužinah, gledano skozi filmsko poetiko?

Zgodba v romanu je popolnoma realistična, ampak realizem, kot ga danes vidimo v filmih in ga je zacementiral val romunske kinematografije, ni niti približno takšen, kakor sam doživljam Fužine. Romunski kinematografski realizem je siv, turoben, nezaigran, zelo krut in očiščen vsega, življenje na Fužinah pa je kičasto, glasno, pisano. Ljudje na Fužinah med komuniciranjem na veliko »glumatajo«, se pretvarjajo, da so nekaj drugega. Poskušal sem najti formo realističnega prikaza tega sveta. Veliko pozornosti sem namenil izbiri igralcev in delu z njimi. Iskanju pravih likov za pripovedovanje zgodbe. Morda si je marsikdo kakšen lik predstavljal drugače, morda celo vse like, ampak na koncu šteje le to, ali je lik prepričljiv, ali gledalca prepriča, očara in mu nekaj da.

Večkrat ste med komentiranjem recepcije svoje knjige poudarjali, da obstajajo globlje ravni romana, ki pa nemara pri površinskem branju niso dovolj razvidne. Recimo tegobe družine priseljencev, odnos med Slovenijo in Bosno, vprašanje odraščanja in mladostniške identitete.

To tragiko, ki je v filmu poudarjena, je morda marsikateri bralec romana spregledal. Ne vsi, ampak številni. Marsikdo mi je dejal, da se je ob branju knjige zelo zabaval, prevelike resnosti pa ji ni pripisoval. A kdor je razmere na Fužinah in še kje po Sloveniji poznal, je zagotovo čutil tragiko teh zgodb že ob branju knjige. Tudi s predstave Marka Bulca so ljudje odhajali zelo različno razpoloženi. Film to tragiko ljudi poudarja močneje kot knjiga. V knjigi so Markovi opisi dogajanja, v njih mrgoli duhovitih opazk in humorja. V filmu v nekem trenutku vse to izgine. Ostanemo z Markom, njegovima očetom in mamo, ki imajo vsak zase svoje tragične zgodbe. Ni več ničesar, čemur bi se lahko gledalec smejal. Film, ki govori o Markovi in o družinah njegovih prijateljev, odpira družinske zgodbe na univerzalen način. Tu se vsi najdemo, se vsi prepoznamo. Mogoče res nismo imeli vsi težav s policijo, s starši pa večina od nas. Pri tem se bodo ljudje najbolj poistovetili z našo zgodbo.

V filmu je zanimiva prav ta univerzalnost. Manj ste poudarjali razlike med »čefurji« s Fužin in »avtohtonim« prebivalstvom.

Knjiga je pokazala, da sta si ta dva svetova podobna. Prej se je ustvarjal nekakšen bavbav okrog Fužin. Po izidu knjige in zdaj po filmu bo vsem vidno, da vsakodnevno življenje na Fužinah teče tako kot drugod po Sloveniji. Ljudje se spoprijemajo z enakimi težavami, imajo podobne želje in sanje. Seveda pa je v nekaterih stvareh življenje na Fužinah tudi drugačno. Denimo v preživljanju prostega časa, sicer je vse drugo enako. To razkriva ta film. Na Fužinah ne živijo vesoljci, ampak povsem navadni ljudje, ki sem ter tja morda drugače praznujejo družinske praznike, kdo kdaj tudi kaj ušpiči … Nič šokantnega, nikakršne eksotike.

Jugonostalgija govori o nezadovoljstvu ljudi s tem, kar imamo, ne pa o tem, kako dobro je bilo nekoč. Če bi bilo res dobro, država ne bi razpadla, kot je.

Nekateri dežurni desničarski kritiki so že opozarjali, da je film protislovenski. Zdi pa se, da v njem ni dovolj poudarjen, verjetno iz razloga, ki ste ga navedli v prejšnjem odgovoru, kontrast med priseljenci in »avtohtonim« prebivalstvom, kar bi morda omogočalo tudi širšo refleksijo odprtosti oziroma zaprtosti Slovencev.

V knjigi je teh premislekov več. V filmu pa sem se načrtno izogibal politiki, kajti zdi se mi močnejši v sferi intimnega. Knjiga in film sta prišla na svet v različnih obdobjih. V času med njima so se razmere vendarle malo spremenile. Politike pa se film kljub temu dotika, a na neki drugi ravni. Pokazati sem hotel, kako ljudje s Fužin, če uporabim ta izraz za priseljence z juga, živijo življenje, ki ni prav nič zavidanja vredno. Krhkost njihovih družin je v ospredju. Pa vprašanje, kako se iztrgati iz okolja, če nimaš podpore širše družine, prijateljev, izgubljeni v tem svetu pa ne znajo reševati najbolj vsakodnevnih težav. Na to pozabljamo, ko govorimo o priseljencih. Film ne govori neposredno o ljudeh, ki so odgovorni za takšne razmere, ni protislovenski, ker kaj takšnega ni njegov namen. Na to, kaj vidi Igor Prodnik v njem protislovenskega, bi morala odgovoriti strokovno usposobljena oseba. Vendar je fino, da to govori in širi, ker s tem pride film v javnost, ljudje pa znajo sami presoditi, kaj je res in kaj ne.

Pa so ti drugi poudarki v filmu morda tudi posledica vaše globlje akulturacije v slovenstvo. Navsezadnje v filmskem prvencu, celovečercu Piran/Pirano, in tudi v časopisnih kolumnah tematizirate tipično slovenske teme, ne le težav priseljencev.

Verjetno sem se v šestih letih spremenil tudi sam. Zagotovo. In ni mogoče dvakrat provocirati s čefurji. Ne vem, kaj bi moral narediti pri filmu, da bi dosegel takšen provokativni učinek, kot ga je imela pri nekaterih knjiga. Knjiga je, po prvotnem šoku, zdaj postala udomačena. Zdaj je pop. Obravnavajo jo že na šolah. Kako s temo, s katero se ukvarjajo srednješolci, provocirati? Še vedno se bo morda našel kdo, ki se mu bo tudi film zdel provokativen. Če pa ljudje mislijo, da bodo gledali lahkotno komedijo, tudi v redu. Butneš jih pač z neko resno dramo.

Če vprašam drugače: kakšna knjiga bi zdaj bila potrebna, da bi načela vprašanja odprtosti oziroma zaprtosti Slovencev do priseljencev?

Ni se spremenila Slovenija. Spremenila se je medijska percepcija teh vprašanj. Sami sebe v medijih prepričujemo, da smo boljši, kot smo v resnici. In celo, da so čefurji »in«, da so čefurji trend, da so kul. To je le medijska podoba, ki pa ne ustreza povsem realnosti. A nekaj se v nas vendarle sprošča v odnosu do priseljencev. Slovenija postaja bolj odprta, vendar je tako tudi zaradi pritiska Evrope. Konec koncev je temnopolti Peter Bossman župan Pirana. Ljubljana bo dobila džamijo. Znaki odpiranja so. Vendar smo šele na začetku in ni mogoče trditi, da pri nas ni nacionalizma in rasizma. K nam prihajajo ljudje iz Kitajske, Afrike, Južne Amerike in imajo opraviti z enakimi težavami, predsodki, nestrpnostjo, s kakršnimi so imeli nekoč opraviti Bosanci. Zdaj so na Slovenskem že neki novi čefurji. Pri njih je treba iskati pravi obraz Slovenije. Priseljence z juga so Slovenci že sprejeli, zdaj živi tukaj že druga ali tretja generacija, ki je integrirana v družbeno okolje. Goran in Zoran Dragić sta junaka Slovenije. Ravno zato, ker je manj prve generacije in več druge in tretje, ni nevarnih soočanj z okoljem. Prva generacija kitajskih priseljencev pa ima hude težave. Toda malo jih je, zato jih pač ne slišimo, ne vidimo, njihove zgodbe ne pridejo na površje. Ne vemo, kako jih obravnava policija, kako jih obravnavajo uradi.

Namesto da bi se danes povezovali z Balkanom in tam iskali dobre stvaritve, poslušamo Jasmina Stavrosa, ki je »umoran« že trideset let.

Vaš drugi roman Jugoslavija, moja dežela govori o mladeniču Vladanu Borojeviću, ki odkriva mračno preteklost svojega očeta iz časa zadnjih jugoslovanskih vojn. Zakaj je še vedno nujno pripovedovati te zgodbe?

Zato ker je to edino, kar še lahko storimo. Ko na jugu hodite po ulici, ste lahko prepričani, da mimo vas hodita žrtev in zločinec iz zadnjih vojn. Ta vojna še vedno določa življenje na nekdanjih jugoslovanskih tleh. Med nami živi ogromno ljudi, ki imajo, če nič drugega, vsaj sorodnike, ki jih je vojna prizadela. Vsi imamo tam kakšnega prijatelja, hodimo tja, vsak dan trgujemo z ljudmi z juga. Ta vojna, če to hočemo ali ne, je prisotna v nas, smo del zgodbe, pa četudi se poskušamo od nje distancirati. Zato je treba o tem pisati. Če nič drugega, prideš na Eurobasket in je na tribunah transparent »Ne cirilici v Vukovarju«. In naši redarji ne vedo, ali je na njem politična vsebina. Ga je treba umakniti ali ne. Srbi se derejo »Vukovar« in »Kosovo je srce Srbije«. Slovenci gredo v Gučo in tam kupujejo četniške šajkače, pa se jim zdi to fino. Nekaj se dogaja na političnem prizorišču, mi pa se delamo, kot da ne razumemo. Moramo poskušati razumeti stvari, ne pa si delati utvare, da lahko vse to pozabimo. Še nihče ni svoje travme kar pozabil. Vsega se spomnimo.

Tudi lepih zgodb iz nekdanje države? Te dni je v Stožicah razstava o jugonostalgiji. Kako vi, slovenski pisatelj, ki tematizira tudi nekdanjo Jugoslavijo, razumete ta fenomen na Balkanu in posebej v Sloveniji? Za čem so Slovenci, če so, pravzaprav nostalgični?

O tem fenomenu v Sloveniji ni mogoče govoriti le s političnega vidika. Najprej je vendarle treba reči, da so vsi ljudje nostalgični za mladostjo, za minulimi časi. Temu ne moreš nasprotovati. Problem pa nastane, ker je s spremembo države to dobilo tudi politično noto, saj smo bili nekaj časa priča blokadi, cenzuri vsega jugoslovanskega. Deset let nismo mogli slišati benda EKV, Azre in drugih na mainstream radijskih postajah. Kar naenkrat je bilo vse zabrisano. Danes zato jugonostalgija deluje kot upor zopet to cenzuro. Danes, ko se rušijo vsi miti o supertranziciji in osamosvajanju, nekateri, ni jih malo, vidijo alternativo v tistem, kar je bilo. Pravzaprav to bolj govori o nezadovoljstvu ljudi s tem, kar imamo, ne govori pa, kako dobro je bilo nekoč. Če bi bilo res dobro, država ne bi razpadla, kot je.

Sicer pa je po mojem ključni problem jugonostalgije njeno izrabljanje v komercialne namene. Združujejo se bendi, ki so razpadli pred tridesetimi leti in zdaj čutijo, da bi lahko še kaj zaslužili. Jasmin Stavros zlahka napolni Križanke, novi bendi iz Hrvaške, ki ustvarjajo zdaj in nimajo jugonostalgičnega prizvoka, pa ne morejo napolniti kluba na Metelkovi. Namesto da bi se danes povezovali z Balkanom in tam iskali dobre stvaritve, poslušamo Jasmina Stavrosa, ki je »umoran« že trideset let, pa še zmeraj ni zaspal.

Vrziva pogled še na Evropo. V eni izmed kolumen ste predstavili zanimive vzporednice med Evropsko unijo in jugoslovansko izkušnjo. Česa se iz tega lahko naučimo?

Težko se česa naučimo iz te izkušnje, če pa bi se že, nimamo tega komu povedati, saj Slovenije v Evropi nihče ne posluša. Angela Merkel ima direktorje, ki obračajo vsak zase več denarja, kot ga ima Slovenija vsega skupaj. Jasno je, koga bo poslušala. Kar pa bi se Evropa lahko naučila, če bi ji kdo podtaknil to domače branje, je, da ne moreš čez noč ustvariti nove identitete. Niti evropske ne. Da so nacionalizmi preprosto del evropske kulturne dediščine. Evropa jih je ustvarila in Evropa mora in bo morala živeti z njimi. S centralizacijo odločanja ustvarja podobo zunanjega sovražnika za vse nacionalizme, ki pa jih je tu veliko. Tako je nekoč naredila tudi Jugoslavija, ko je naenkrat centralna oblast postala zunanji sovražnik hrvaških, srbskih in slovenskih nacionalistov. In je začela razpadati.

Vrniva se k filmu. Pojavil se je nov rod slovenskih režiserjev, ki reflektirajo duha mlajše generacije.

Letošnji festival v Portorožu je zagotovo namigoval v tej smeri. Žal pa že za prihodnje leto ne vemo, koliko filmov bo na tem festivalu. Letošnji namreč ni bil pravi odraz razmer v slovenski kinematografiji. Rok Biček in Nejc Gazvoda ali pa še Marko Šantič, ki je prav tako posnel prvenec, ki je govoril o mladih, prinašajo nov veter, nov zagon, saj se ukvarjajo z aktualnimi vprašanji življenja tukaj in zdaj. To počno zelo odločno, z zelo jasno vizijo in s sporočili, ki so nastala z zelo tankočutnim opazovanjem družbe. S svojimi filmi so uspeli. Seveda smo lahko zadovoljni z rezultati filmske produkcije, ki je bila prikazana v Portorožu, a jasno je, da prihodnje leto na festivalu ne bo sedem ali osem filmov in med njimi tudi ne treh celovečernih prvencev. Le eden bo.

Drži, letošnji filmi kažejo večjo potrebo mladih po reflektiranju lastnega družbenega prostora. Gre za novo generacijo ustvarjalcev in mladih nasploh, ki je kar naenkrat izgubila vizijo varne in zanesljive prihodnosti, zdaj pa išče razloge za takšne razmere. Tudi skozi čisto intimne zgodbe. Vstajniške demonstracije so del tega iskanja.

Toda protesti so se, verjetno tudi zaradi odhoda Janeza Janše z oblasti, umirili, številni problemi pa ostajajo.

Vsi problemi ostajajo, razen Janše, ki je sposoben vsako stvar politizirati. Uspelo mu je, da je s svojo politiko ljudi, s katerimi se nikoli ne pogovarjaš o politiki, pripravil do srditega razpravljanja o političnih temah. Takoj ko se Janša umakne, za kratek ali daljši čas, se ljudje spet pogovarjajo o nogometu, ženskah, službah itd. Če bi njegovo razdiralnost spoznali v njegovi stranki, bi ga že zdavnaj nadomestili z nekom, ki ne ustvarja tako naelektrenega ozračja. Drugi razlogi za slabši obisk protestov pa so bili poletje in Eurobasket, pa tudi naveličanost ljudi zaradi ustrahovanja s trojko. Ljudem preseda in marsikdo pravi, naj že enkrat pride, da bo konec govorjenja o njej. Ni pa rečeno, da se protesti ne bodo obnovili. Ljudem je jasno, da ta vlada nič manj ne reže v socialo, nič manj ne grozi s še večjim odrekanjem in ne razmišlja nič manj neoliberalno kot prejšnja. Je pa res, da skuša biti vlada Bratuškove ljudem bolj všečna, ne uporablja jezika nestrpnosti, manj žali ljudi in jih ne deli na vaše in naše.

Kako bi se morala ta družba usmeriti na pravo pot, da bi zagotavljala življenje, ki bi bilo do ljudi prijaznejše?

V Sloveniji imamo zmeraj prevelika pričakovanja in mislimo, da lahko spremenimo svet. In ko ugotovimo, da tega ne zmoremo, smo blazno razočarani, ker se ni nič spremenilo. Manj moramo pričakovati, svet se ne vrti okrog nas. Angela Merkel bi nas lahko, če bi hotela, rešila na polurnem sestanku s sodelavci. Nekomu pa očitno naše težke razmere ustrezajo in lahko sedemnajstkrat zamenjamo vlado, vse postavimo na novo, pa nikoli več ne bomo sami odločali o svoji prihodnosti. To je realnost, s katero se je treba sprijazniti in se temu prilagoditi. Znotraj tega pa si lahko svoje vsakodnevno življenje naredimo znosnejše. Počasi in z realnimi obeti. Trdo smo pristali na tleh zaradi Kordežev, Bavčarjev, Šrotov in nesposobnih politikov, ki so jim dvorili, zdaj pa so ljudje dojeli, da tega sistema ne morejo podpirati. Na podlagi tega revolta, ki pa se še ni pokazal v vseh razsežnostih, bi lahko, korak za korakom, začeli graditi družbo, ki bo zadovoljna z majhnimi stvarmi.

Je takšna »mala« stvar tudi filmska iniciativa, s katero ste se filmarji odzvali na razmere za delo v slovenski filmski produkciji?

Za nas filmarje so prizadevanja za ustrezne razmere za delo velika stvar, saj gre za odpravo nakopičenih problemov, ki segajo od financiranja filmov in razpisnih pogojev do filmskega arhiva, Kinoteke, statusa samozaposlenih v kulturi itd. Jasno mi je, da teh problemov ni mogoče rešiti čez noč, niti ne le z ministrsko potezo. Ne more neki Žiga Turk priti in vsiliti rešitve za urejanje kulture. Če se bomo ljudje med seboj povezali po dejavnostih in tudi sami poskušali izboljšati razmere, bomo sčasoma oblikovali nov model upravljanja, ki bo prijaznejši do ustvarjalcev.

Kaj ste še posebej poudarili v iniciativi filmskih delavcev?

Kakor rečeno, problemov je veliko. Najprej bi morali urediti razmere v Viba studiu, kjer je bivša politična garnitura postavila na direktorski položaj Igorja Prodnika, ki samovoljno spreminja status Vibe in ogroža koprodukcijski sistem, preko katerega smo povezani z Evropo. Zavzeli smo se za redno in transparentno financiranje projektov. Neurejeno je tudi zunajproračunsko financiranje filmske produkcije, ki bo v prihodnje postalo glavni vir. Problemov je cela paleta, seveda specifičnih za producenta, ki ima svoje interese, režiserja s svojimi interesi, vsi pa hočemo pregleden in urejen sistem financiranja, da bomo lahko načrtovali projekte za več let naprej. Šele ko bo zelo jasno določeno, kdaj so razpisi, koliko je denarja, je veliko večja verjetnost, da boš lahko organiziral produkcijo tudi v sodelovanju s tujimi producenti.

Odvisnosti od politike se bom v novem romanu lotil skozi intimne premisleke, vendar se konkretnim političnim razmerjem ne bom mogel izogniti, čeprav bi se jim rad.

Minister Uroš Grilc je v intervjuju za Mladino kot merili za svojo kulturno politiko poudarjal predvsem »vrhunskost« in »dostopnost«.

Videli bomo, kako se bo lotil izvedbe teh zamisli. Ni se težko strinjati, kako lepo je, ker imamo 250 gledaliških premier na leto, ni pa super, da ima kar velik del teh predstav le po eno ali dve ponovitvi. Če so vrhunske, je škoda, ker si jih lahko ogleda le omejen krog ljudi. Podobna »ozka grla« imamo tudi v literaturi in pri filmu. Lepo število naslovov novih knjig izide na leto, mnoge pa ostanejo v ilegali, ker zmanjka denarja za promocijo, za stik z občinstvom. Veliko kulturnega blaga je samo zato, da je, ne pa da bi prišlo med ljudi. Vprašanje je, kako nadgraditi sistem subvencioniranja v kulturi, da bomo prišli do vrhunskih del, ki bodo hkrati dostopna čim več ljudem. Tega ne bo, če bo človek moral plačati sto evrov za vstopnico za ogled Wagnerjeve opere, ki jo dirigira Gergijev.

Oktobra bodo v komercialnem SiTi teatru uprizorili predstavo Tak si. Besedilo je vaše, govori pa o nestrpnosti med ljudmi. Znova tematizirate človeške hibe?

Zamisel za ta tekst je prišla iz SiTi teatra v BTC-ju. Smiselno se mi zdi spet podrgniti po tej navidezni strpnosti in tolerantnosti, kjer smo bojda naenkrat odprti za vse, fajn družba za vsakogar. Zanimalo me je, koliko se v našem vsakdanjiku, v vsakdanjih dialogih še vedno skriva predsodkov, čeprav vsi trdimo, da smo vsi drugačni in vsi enakopravni. Zanimivo se je bilo poigravati s tem, kako začnejo, ko se družbeni in eksistencialni položaj posameznika zaostri, predsodki bruhati iz nas. Poigravam se z likom nestrpneža, ki ni ne bel ne črn in ima tudi pozitivne lastnosti. Ki je človek s svojimi željami, ljubeznijo, naklonjenostjo in kot tak eden od nas, vendar ni nujno, da je popoln negativec. Hotel sem pokazati, da je vsak izmed nas lahko nestrpen in da lahko nekdo v nekem trenutku zelo lepo zaigra na občutja nestrpnosti in nas potegne za sabo. Glavni lik v predstavi Tak si je taksist, igra ga Tadej Toš, različne popotnike in junake pa Klemen Slakonja. Zanimivo bo opazovati, kako bodo gledalci in kritiki sprejeli predstavo v SiTi teatru, po svoje komedijo, ki bo obravnavala zelo resne teme.

V nedavnem pogovoru ste dejali, da boste za nekaj časa opustili snemanje filmov, vaš naslednji projekt bo spet roman.

Nekaj časa mi bo vzela promocija filma Čefurji raus v državah nekdanje Jugoslavije. Ko se bo vse to poleglo in umirilo, se bom lotil večjega literarnega projekta. Intenzivno razmišljam o besedah Rajka Grlića, hrvaškega režiserja in scenarista, ki je dejal, da lahko v Ameriki nekdo vse življenje preživi, ne da bi vedel, kdo je predsednik ZDA. Pri nas, žal, kaj takšnega ni mogoče. Politika je pomemben del našega življenja. Čeprav se bom te tematike lotil skozi intimne premisleke, se konkretnim političnim razmerjem ne bom mogel izogniti, četudi bi se jim rad. K filmu se nekaj časa ne bom vračal, ker zdaj zanj nimam energije.