Za prgišče evrov

Maja Novak

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Ihta

Gregor Virant je žarel od sreče. (To je bilo le nekaj dni prej, preden je ves prepaden spoznal, da bi moral tako kot umni kmetje tudi on pri sprejemanju proračuna upoštevati možnost, da bo kdaj kako sodišče, na primer upravno, razsodilo njemu v škodo.) Ampak tistega dne je bil še srečen, kajti mama Evropa ga je potrepljala po glavi, počohala za ušesi in rekla: s formalno platjo tvojega sklepa o odškodnini izbrisanim je vse v najlepšem redu, z vsebino pa se tako ali tako ne bom ubadala. Priden kuža. Daj jim tistih štirideset evrov, da bo končno že mir.

Štirideset evrov na mesec je torej vsa tista leta porabil moj prijatelj D. iz Tolmina, do izbrisa vojaški zdravnik. Za štirideset evrov je lahko vsak drugi dan pojedel burek, deset evrov mu je ostalo za šampon, milo in britvice, s preostalo ničlo pa si je, načitan človek, lahko kupil knjig, kolikor mu jih je srce poželelo. Medtem je njegova žena od vrat do vrat kot ljudska pesem ponujala bižuterijo, tamagočije in kar je še take plastične robe, da bi kot akviziterka preživela njega in sebe ter šolala nadpovprečno nadarjeno hčer. Kdaj se bo Virant ali kak drug evropski lizun spomnil nje in vseh drugih svojcev izbrisanih, ki so z njimi prehodili vse postaje križevega pota, kdaj bo tudi njej naklonil odškodnino ali ji vsaj rekel: vsa čast ti?

Štirideset evrov, plus minus, je stala vstopnica za ogled katere od tekem evropskega prvenstva v košarki. Temu ne bi rekla nepotreben strošek. V krizi smo. Paziti moramo, da ne bi v gmotnem pomanjkanju tudi duhovno poživinili. Že tako nas poskušajo v delovna živinčeta spremeniti kapitalisti, resda ne vsi, zagotovo pa tisti, ki v imenu združenja delodajalcev tarnajo, kako jih bo pobralo od lakote, če bo delavec med delovnim časom sendvič s posebno salamo žvečil pet minut dlje. Sama zato, da bi ostala človek, v prostem času sicer raje berem, ampak vsakemu svoje. Če kdo drug za ohranjanje človeškega dostojanstva bolj potrebuje košarko – bog naj mu jo požegna. Naj živi v še taki stiski, mu ne bom očitala, če je vsoto, enako mesečnemu prejemku povprečnega izbrisanca, raje kot za hrano namenil za vstopnico.

Ampak potem naj mi niti pod razno, ampak niti pod razno ne govori, da je knjiga draga!

Hecen je odnos Slovencev do knjige. Berejo jih ne, ker so »predrage« in ker zanje »nimajo časa«, zato pa najbrž ni Slovenca, ki ne bi vsaj ene napisal. Očitno so podzavestno kljub vsemu (zmotnega) mnenja, da so pisatelji ljudje »boljše sorte«, zato rinejo mednje. Ker v vsem življenju niso nič prebrali, seveda ne morejo opaziti, da je med že objavljenimi knjigami in tistim, kar so ustvarili sami, precejšnja razlika, zato se zatakne takoj pri naslednjem koraku: iskanju založbe.

Tu na prizorišče stopi elektronska knjiga.

»Postopek izdaje knjig je popolnoma preprost,« piše na spletni strani elektronske-knjige.si.

»Kontaktirate nas in nam v priponki pošljete svoje besedilo oziroma del besedila v katerem koli formatu. Povprašali vas bomo o vaših željah glede objave, oblikovanja naslovnice in pretvorbe e-knjige. Poskrbeli bomo za pridobitev CIP in ISBN, za pretvorbo knjige, oblikovanje naslovnice in vse dodatne storitve. Vašo knjigo bomo predstavili na naši spletni strani ter na vašo željo dodali vaše kontaktne podatke in informacije glede nakupa knjige.«

Hecen je odnos Slovencev do knjige. Berejo jih ne, ker so »predrage« in ker zanje »nimajo časa«, zato pa najbrž ni Slovenca, ki ne bi vsaj ene napisal.

Vsi vemo, da je šivanko najlaže skriti v kopici sena, katero koli besedilo pa na internetu, kjer je spričo preobilice podatkov le težko najti tisto, kar iščeš, po naključju naleteti na kaj zanimivega pa je tako rekoč nemogoče. Objava knjige, ki nikoli ne bo našla bralca, je torej navadna goljufija. Zapovrhu domislica sploh ni izvirna – podobno potegavščino, le da s knjigami, ki naj bi bile iz papirja, v resnici pa jih sploh ni bilo, si je privoščila že založba Garamond iz Ecovega Foucaultovega nihala. Ampak naš pisatelj, ki ni bralec, tega kajpada ne more vedeti. Zato plača. Dosti več kot prgišče evrov. Natančneje, za »pretvorbo besedila v elektronsko knjigo« 90 evrov in DDV, skoraj tri evre za »lektoriranje« slehernih 1500 znakov, 47 evrov (in DDV) za »izpostavitev avtorja na naslovnici« ter 87 evrov (in DDV) za »izdelavo in izpostavitev videoposnetka o avtorju« – karkoli naj pač to pomeni. Ko sem namreč po krajšem brskanju odkrila fotografijo ene od najstniških avtoric, ki, kot kaže, še zlasti rade v elektronski obliki opisujejo svoje razgibano, nenavadno in družbi koristno življenje, globino svojih zaljubljenosti in ostrino svojih filozofskih pogledov na svet, je deklič v namene promocije objavljenega dela v svet bolščal enako odljudno in namrgodeno kot katera koli druga najstnica ob kateri koli uri dneva.

O »lektoriranju« raje sploh ne bi, ker ga v nobenem od odlomkov, ponujenih v branje morebitnim kupcem teh knjig, nisem našla. Poleg lektoriranja bi besedila nujno potrebovala tudi trdo uredniško roko – da bi vsaj črtala pleonazme, tu in tam razbila dolgo kačo besed na odstavke in iz najstniških, pa tudi bolj odraslih izlivov zmetala nepotrebno navlako. A o čem takem ne duha ne sluha. Razlika med lektoriranjem in uredniškim delom pri »samoplačniški« elektronski knjigi je torej zgolj ta, da je uredniško delo tako nenavzoče, da si ga niti reklama ne drzne omenjati.

Po svoje se mi žrtve tega ropa pri belem dnevu smilijo, po drugi strani pa si mislim: prav, naj kar plačajo davek na nevednost. Mar bi za ta denar raje kupili knjigo kakega drugega avtorja ali se vsaj držali košarke! Navsezadnje njena pravila pozna tudi največji amater med rekreativci, fantje pod košem, obešenim nad to ali ono zaplato mestnega asfalta, vedo, kaj delajo, in v tem uživajo, zadeva pa je zapovrhu še poceni. Tako zelo poceni, da so si jo morda v minulih letih lahko privoščili celo izbrisani.