Terry Eagleton: Zakaj je imel Marx prav

+ + +

Provokativna knjiga iz leta 2011, ki dokazuje, da so mnoge Marxove ideje sprejemljive.

Ni prvi, francoski filozof J. Derrida je že leta 1993 takoj po razpadu SZ objavil knjigo »Spectres de Marx«, J. B. Foster pa leta 2000 »Marx’ Ecology«, če navedemo le filozofsko in ekološko afirmacijo Marxovih misli. Eagleton je ravnal drugače in namesto študije konceptov spisal apologijo marksizma.

Dejansko, številni Marxovi pojmi, kot so izkoriščanje, delavski razred, boj za presežno vrednost, problem družbene neenakosti etc., ki so danes izvrženi iz vladajočih besednjakov, so dragocena miselna orodja v družbeni kritiki. Toda pisec sega prek Marxa v pojavne oblike marksističnih vladavin 20. stoletja in postavlja marksizem kot alternativo zdajšnjemu stanju stvari in duha. A to počne z enostavno in neprepričljivo argumentacijo.

Krvave revolucije? Ja, a oktobrska je bila v prvem trenutku skoraj nenasilna, množično prelivanje krvi je sprovociral upor monarhistov z državljansko vojno, v kateri so antiboljševike podpirali zahodni imperialisti. Pozabi pa kasnejše stalinistične čistke, preganjanje kulakov in desetine milijonov žrtev terorja komunističnih oblasti. Po drugi strani zapoje popolnoma nereflektirano hvalo socialističnim medijem, ki jih jemlje kot ideal, ne da bi ga poznal ali proučeval. Skratka, avtor pristopa do Marxa kot do Boga in se naivno sprašuje, kako bi se dalo njegove nauke vseeno pozitivno udejanjiti, pri čemer njegov pojmovni aparat jemlje kot netematizirane zakone s statusom božjih zapovedi, ki menda tečejo po logiki razvoja: sužnjelastniška družba, fevdalna, kapitalistična, s socializmom in komunizmom kot končnim smotrom razvoja zgodovine. Naivno, še zlasti v banalnem pojmovanju prostega časa, v katerem naj bi se razcvetele človekove sposobnosti. Dovolj, če mu zoperstavimo industrijo prostega časa, ki milijarde priklene za računalniške igrice in medmrežne obsedenosti. Kot da Eagleton sploh ni opazil dramatičnih sprememb sodobne družbe.