Pa jih imamo!

Stranski produkti nam pogosto povedo več kot sam produkt. Zapisi prisluškovanj Tomažu Lovšetu, ki jih je objavil Dnevnik in ki so jih kriminalisti pridobili v preiskavi nepravilnosti v Diners Clubu, so tak stranski produkt. Jasen, glasen in zelo zgovoren. Zapisi teh prisluškovanj nam povedo vse o neo-

liberalni doktrini, ki Sloveniji zapoveduje privatizacijo, razprodajo državnega premoženja, umik države iz gospodarstva, demontažo javnega sektorja in sekanje socialne države. Ali bolje rečeno: ti zapisi so klinična slika neoliberalnega teatra, ki kliče trojko.

Naj vas za začetek – zaradi boljše debate – le spomnim, kaj smo prebrali v teh zapisih: Lovše recimo pove, kako sta z Ivico Todorićem vsak teden trikrat po tri ure sedela za zaprtimi vrati in kovala načrte (»kot da bi igrala šah«), kako je prejel lepo provizijo ob podpisu opcijske pogodbe med Agrokorjem in konzorcijem delničarjev Mercatorja in kako ga čaka še super nagrada za uspešnost ob zaključku posla. Alexandra Dibeliusa, dolgoletnega, menda hudo vplivnega šefa investicijske banke Goldman Sachs za vzhodno in srednjo Evropo, njegovega sobesednika, je zanimalo: »Okej, ampak, ti plača, ti plača?«

Izvedeli smo tudi, da Goldman Sachs Zavarovalnici Triglav svetuje pri naskoku na hrvaško Croatia Osiguranje, da je Lovše lobiral tudi pri tem poslu in pri reprogramu Mercatorjevih bank upnic, da naj bi Dibelius zaradi Zavarovalnice Triglav obiskal Alenko Bratušek, da naj bi bila Hrvaška pripravljena prodati Croatia Osiguranje pod pogojem, da Slovenija Mercator proda Agrokorju, da se je v reševanje Agrokorjevih težav z bankami vključil Janko Medja, da je Lovše Goldmanu Sachsu v zameno za pomoč pri pakiranju velikega posla »ponujal« koncesijo za hrvaške avtoceste, da so vsi ti »igralci« drug drugemu prodajali in preprodajali usluge (»delaš mi osebno uslugo«) in tako dalje.

Prisluškovanje jih je zasačilo brez gat: slavilce prostega trga je zasačilo, ko so z dogovarjanji direktno ovirali delovanje prostega trga, te svetinje neoliberalne doktrine.

Če bi bili ti gospodje pobožni, bi jim lahko siknili: Kje je zdaj vaš Jezus! Ker pa so le neoliberalci (Goldman Sachs!), jim lahko povsem mirno dahnemo: Kje je zdaj tisti vaš prosti trg? Prisluškovanje jih je zasačilo brez gat: slavilce prostega trga (celo največjega slavilca, gospoda Goldmana Sachsa!) je zasačilo, ko so z dogovarjanjem direktno ovirali delovanje prostega trga, te svetinje neoliberalne doktrine.

Posmehovanje ljudstvu

V teh zapisih prisluškovanj – v tem stranskem produktu preiskave – smo dobili odgovore na številna vprašanja.

Prvič, dobili smo odgovor na vprašanje, kako delujejo mednarodni finančni trgi: za malo dobiš zelo veliko. Nekaj telefonskih klicev, pa si bogat!

Drugič, dobili smo odgovor na vprašanje, kaj je tisti famozni »samointeres« (self-interest), ki ga tako slavijo neoliberalci: to je plenilski interes narcistične elite, ki šahira z nami in ki ne more prehvaliti svojih genialnih potez.

Tretjič, dobili smo odgovor na vprašanje, zakaj varčujemo: zaradi takih, kot je Goldman Sachs. »Ti plača, ti plača?«

Četrtič, dobili smo odgovor na vprašanje, kako poteka privatizacija: po telefonu.

Petič, dobili smo odgovor na vprašanje, zakaj je treba državno premoženje nujno in neizogibno prodati: da bi zaslužili posredniki, lobisti, svetovalci, vsi ti mali despoti in firerji, »igralci«, ki so se ujeli v prisluškovanje in ki se imajo za največje frajerje na svetu, toda govorijo kot gensko spremenjeni organizmi. Samo poglejte, kako te »velike igralce«, ki se imajo za karizmatične, finančni sistem nosi sem ter tja, kako jih smeši, kako jih sili v samoponiževanje, prosjačenje, klečeplazenje, blebetanje in infantilno napihovanje, kako jih torej tlači v resničnostni šov, pri čemer pa jim ne zagotavlja niti publike. Ni jim lahko. Na srečo so jim prisluškovali, tako da so zdaj dobili vsaj publiko.

Šestič, dobili smo odgovor na vprašanje, zakaj imamo kapitalizem: zaradi takih, kot je Lovše. Družba ne obstaja, družba ni rešitev, ponavljajo neoliberalci – rešitev so posamezniki, genialni bogataši, ki so motor družbe! Bogatejši ko so, bolje nam je! Njihovo bogastvo je v našem interesu! Mar se ni Lovše vedno predstavljal kot darilo Sloveniji, mar nam ni dal kreditnih kartic, mar nam ni pripeljal Billa Clintona, Ala Gora in Kevina Costnerja, mar ni stalno poudarjal, kaj vse je naredil za nas, koliko svojega denarja je vložil v nas, v Smučarsko zvezo, kako nesebično je pomagal »nehvaležni« Tini Maze?

Sedmič, dobili smo odgovor na vprašanje, kaj točno pomeni tista »sprememba« – fleksibilizacija, prekarizacija – človeka, o kateri predejo neoliberalci: mutacijo človeka v korporacijo. Vsak človek mora postati korporacija, ekonomski agent, investicija, svoje lastno podjetje, produkt in svoj lastni klient, reklama zase in svoj lastni biograf! Vsi »igralci«, ki so se ujeli v prisluškovanje, nastopajo kot nevidne korporacije, kot podjetja, ne glede na to, za koga delajo in kdo jih plačuje. Delajo za vse in za vsakogar, toda stalno so podkapitalizirani. Vsaj tako se zdi, ker stalno potrebujejo toliko denarja, da ne rečem toliko »dokapitalizacij«, »lepih provizij« in »super nagrad«. »Ti plača, ti plača?«

In osmič, dobili smo odgovor na vprašanje, zakaj je aktualni finančni sistem brez alternative: ker je eno samo dolgo posmehovanje ljudstvu. Prisluškovanje je ujelo prav to posmehovanje ljudstvu. In demokraciji, če hočete. Glejte, kakšni frajerji smo! Glejte, kaj si lahko privoščimo! Glejte, kaj si upamo! Če naj to metaforiziram: v luči finančnega sistema vsi izgledamo tepci. Aktualni finančni sistem, ki je brez alternative, deluje tako, da vsi učinkujemo kot bebci. In če naj to metaforo še malce raztegnem: neoliberalci nas imajo za tepce. Ljudi imajo le za čredo. Ne pozabite: ljudstvo stalno prepričujejo, da ima izprane možgane, da je indoktrinirano (s komunizmom, socializmom ipd.), da samo ni sposobno razmišljati in da ni zrelo za demokracijo, obenem pa na pomoč kličejo trojko, kar pomeni, da dajejo avtokratski trojki prednost pred demokracijo. Neoliberalizem je posmehovanje ljudstvu. In demokraciji.

Prosti trg ne obstaja

Toda za neoliberalca ni najhuje to, da ga zasačijo pri posmehovanju ljudstvu in demokraciji, ampak to, da ga zasačijo pri posmehovanju prostemu trgu. Kje je zdaj tisti vaš prosti trg! Ob vseh odgovorih smo v teh zapisih dobili tudi odgovor na vprašanje, ali prosti trg obstaja: ne! In nikoli sploh ni obstajal. Prosti trg ni le reguliran, ampak tudi režiran. Nevidna roka trga je zelo vidna: v zapisih prisluškovanj pač vidimo, kako so ga režirali Goldman Sachs, Lovše et consortes. Ja, trg so ovirali, nanj so posegali – je za neoliberalca kaj hujšega?

Ne pozabite: trg je za neoliberalno doktrino absolutna svetinja. Neoliberalci že vse tja od Friedricha Hayeka v trgu vidijo največji in najmočnejši procesor informacij, močnejšega od človekovih možganov. Trg je ta, ki vse ve – ta, ki pozna in ima vse bistvene informacije, o katerih se ljudem niti sanja ne. Trg ve več kot država in več kot katerikoli posameznik, zato je nad državo, nad ljudmi, nad posamezniki. In zato se vanj ne sme nihče vmešavati – niti ljudje niti država.

Nihče ni pametnejši od trga. Družba, ki misli, da je pametnejša od trga, ali pa država, ki skuša – s socialnimi transferji, socialno državo, prerazporejanjem družbenega bogastva navzdol, regulacijami ipd. – zmanjšati socialno neenakost, neizbežno propade (ali pa pade v hudo krizo). Rešitve ponuja le trg. Vsak družbeni problem ima tržno rešitev. Nič ni bolj učinkovitega in perfektnega od trga.

Zato ga ne more nihče organizirati, še najmanj država – trg se lahko organizira le sam. In zato je treba vse – kompletno družbo – podrediti trgu. Trg je večen, brezčasen, nadnaraven, božanski, transcendenčen – tako je vseveden in vseviden, tako spontan, brezoseben, objektiven, pravičen in neskončno racionalen, da ga ni mogel ustvariti človek. Zato tudi človek ne sme drezati ali posegati vanj. Ne sme ga regulirati, ovirati, omejevati. Trg je nezmotljiv. Nikoli ne odpove. Vedno ima prav. Ljudje ne vedo, kaj je dobro zanje. Tudi politika tega ne ve. Le trg ve, kaj je dobro za ljudi.

Z eno besedo: trg je brez alternative, izraz božje volje, sveta stvar, ki se je ne smeš dotikati. Ničesar mu ne smeš vsiljevati, še najmanj svoje volje. Toda prisluškovanje je zdaj razkrilo neoliberalca št. 1, gospoda Goldmana Sachsa, največjega slavilca prostega trga, ki je trgu vsiljeval svojo voljo. Ki je torej s svojimi slovenskimi in hrvaškimi kolaboranti počel vse tisto, kar nam in državi strogo prepoveduje.

Prav v tem je veliki neoliberalni trik: neoliberalci nam po eni strani prepovedujejo, da bi trgu vsiljevali svojo voljo (Ne dotikajte se trga! Pustite ga pri miru! Država ne sme posegati na trg!), češ da ga lahko s tem le destabiliziramo, celo tako hudo, da s tem »poseganjem« in »reguliranjem« povzročimo krizo (Krizo so povzročile regulacije, ki so jih razsipne in fiskalno neodgovorne države naprtile trgu! Niso ga pustile pri miru! Hotele so biti pametnejše od Njega!), po drugi strani pa mu sami vsiljujejo svojo voljo, in to na vse najbolj obscene načine. Ali bolje rečeno: da bi trgu lažje vsiljevali svojo voljo, morajo najprej vsem ostalim družbenim akterjem – ljudstvu, državi, demokraciji – prepovedati ukvarjanje s trgom.

Gospod Goldman, Lovše in drugi superjunaki poznega neoliberalizma lahko trgu vsiljujejo svojo voljo in svoje interese, ker so ljudstvo, državo in demokracijo odvrnili od ukvarjanja s trgom, ker so torej ljudstvo, državo in demokracijo prepričali, da so le bebci, ki nimajo pojma. Neoliberalni koncept prostega trga je posmehovanje ljudstvu: nimate pojma! Ste le bebci! In ta neoliberalni koncept prostega trga gre zelo dobro z zapisi prisluškovanj, iz katerih veje prav posmehovanje ljudstvu. Gospod Goldman, Lovše in consortes se nam posmehujejo: nimate pojma! Kakšni bebci ste!

Ne le da jo je neoliberalizem v krizi odnesel brez praske, ampak je zdaj še močnejši in še bolj teflonski, kot je bil. Zakaj? Ker nikoli ne pusti, da bi šla resna kriza v nič.

Za ljudstvo

Francoski filozof Michel Foucault je že ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je neoliberalizem šele prihajal na oblast (Milton Friedman in Friedrich Hayek sta ravno dobila Nobelovo nagrado, Margaret Thatcher je bila na poti na Downing Street 10, Ronald Reagan pa na poti v Belo hišo), opozoril, da neoliberalizma ne smemo mešati s sloganom laisser-faire, ker je neoliberalizem, ravno nasprotno, »poziv k aktivizmu, stalnim posegom«. Ali bolje rečeno: da bi neoliberalne elite lažje obvladovale trg, da bi si ga lažje lastile, da bi mu lažje vsiljevale svojo voljo in svoje interese, potrebujejo državo – močno državo!

In prav to, pravi Philip Mirowski, avtor briljantne knjige Nikoli ne pusti, da gre resna kriza v nič (Never Let a Serious Crisis Go to Waste, 2013), je levica v svoji kritiki neoliberalizma usodno spregledala. Levica je bila prepričana, da skušajo neoliberalci ukiniti in odpraviti državo, da jo skušajo porezati in zmanjšati (»potrebujemo vitko državo«), toda v resnici jo hočejo prav ugrabiti in zavzeti, magari okupirati (ja, »Okupirajmo državo!« je njihov odgovor na »Okupirajmo Wall Street!«).

Ugrabiti in zavzeti pa jo hočejo, da bi jo lahko preoblikovali po svoji podobi, da bi jo lahko torej prilagodili svojim potrebam, svojim interesom in svoji volji. Neoliberalci ne potrebujejo šibke, vitke države, ampak prav močno državo, ki bo lahko ščitila interese trga, ki bo trg varovala pred političnimi posegi, pred regulacijami, pred ljudstvom in demokracijo, ki bo nastopala kot idealna varuhinja idealnega trga, kot varuhinja tistega prostega trga, ki ne obstaja in ki nikoli niti ni obstajal, kot varuhinja iluzije in velike prevare.

In ker gre za veliko prevaro, potrebujejo močno, birokratsko državo, ne pa šibke, vitke ali antibirokratske. Država naj intervenira – toda v njihovem interesu, ne pa v interesu ljudstva, skupnega dobrega, blaginje in demokracije. Zato se je Milton Friedman stalno rinil za svetovalca kongresu in politiki. Zato je neoliberalcev vse polno v ameriški vladi in drugih vladah, tudi v slovenski.

Neoliberalci hočejo in potrebujejo prav tako državo – državo, ki bo vsiljevala njihovo voljo, ne pa volje ljudstva. To se je zgodilo tudi pri nas: državo so zavzeli in ugrabili in – ja! – okupirali neoliberalci, ki zdaj trgu, ljudstvu in demokraciji vsiljujejo svojo voljo, svoje interese (strogo varčevanje, privatizacija državnega premoženja, sekanje socialne države ipd.).

Tisto o »vitki državi« je le zgodbica za plebs, pravi Mirowski in obenem opozarja, da je levica usodno spregledala ta dvojni, razcepljeni jezik neoliberalcev. Neoliberalci imajo namreč na eni strani eksoterično verzijo svoje doktrine, ki je namenjena ljudstvu, »kolektivni modrosti«, na drugi strani pa ezoterično verzijo svoje doktrine, namenjeno izključno posvečenim, elitnim insajderjem, politbirojskim vernikom, krogom navznoter.

Neoliberalci nastopajo kot ljudski tribuni, kot borci proti korupciji in birokraciji, kot borci proti vsemu, kar moti ljudstvo. Kar je prevara. Prevara pa so tudi njihovi slogani »Potrebujemo vitko državo«, »Javni sektor je treba zmanjšati«, »Javni uslužbenci so lenobe in paraziti«, »Država troši več, kot ustvari«, »Država je vir korupcije«, »Državo je treba umakniti iz gospodarstva«, »Če bomo prodali državna podjetja, bo manj korupcije, lobijev in kartelnih dogovarjanj«. To so le populistične zgodbice za ljudstvo, le del eksoterične verzije neoliberalne doktrine.

Proti ljudstvu

Eksoterična verzija neoliberalne doktrine ustvarja vtis, da so neoliberalci na strani ljudstva, kar je seveda prevara, le pravljica za ljudstvo – v resnici so proti ljudstvu. In tu nastopi ezoterična verzija neoliberalne doktrine, ki jo lahko vedno prepoznate po neoliberalnem preziru do demokracije. Ljudstvo mora ostati bolj ali manj impotentno – možnosti odločanja ne sme imeti.

Zato so si neoliberalci izmislili zlato fiskalno pravilo, zato so omejili referendum in ljudstvu onemogočili odločanje o vitalnih finančnih zadevah, zato so v Grčijo in Italijo poslali neizvoljene tehnomenedžerske vlade, ki naj bi itak postale novi ideal političnega vladanja, in zato je Hayek, ki je slavil čilskega diktatorja Pinocheta (varuha prostega trga!), stalno poudarjal, da liberalizem in demokracija nista ista stvar, da je lahko demokratična vlada tudi totalitarna in da lahko avtoritarna vlada deluje tudi po liberalnih načelih (prosti trg varuje pred demokracijo, ljudstvom, socialno državo, regulacijami ipd.).

Neoliberalci zelo radi govorijo o svobodi, toda njihovo govorjenje o svobodi je le še ena ljudska zgodbica: ko namreč govorijo o svobodi, mislijo na ekonomsko svobodo, ne pa na politično ali socialno svobodo. To prezirajo tako kot demokracijo. Bolje je, da ste podrejeni trgu kot pa državi, populistično vzklikajo neoliberalci, kajti podrejenost državi vodi v suženjstvo, podrejenost trgu pa v svobodo, toda povsem očitno je, da večino v suženjstvo vodi prav trg, ki mu goldmani, sachsi in lovšeti vsiljujejo svojo voljo in svoje interese. Jasno, ljudem obenem vpijejo, naj ne bodo paraziti in naj ne živijo na račun države. Imate raka, pa nimate zdravstvenega zavarovanja? Vključite se na trg in postanite poskusni zajec v farmacevtski industriji! Imate premalo denarja in preveč krvi? Prodajte jo Avstriji! Samo ne bodite parazit! Pozabite na pravice – izrazite se na trgu! Kot Lovše. In gospod Goldman Sachs.

Neoliberalci zelo radi govorijo tudi o pravni državi, toda v mislih nimajo pravne države, ki naj bi poskrbela, da bodo pred zakonom vsi enaki, ampak pravno državo, ki bo trg varovala pred demokracijo, ki bo status quo elit varovala pred ljudstvom in ki bo ta »naravni« družbeni red, veliki sad božanskega, spontanega in objektivnega trga, varovala pred revno, izrinjeno, brezpravno večino.

Neoliberalcem ni treba verjeti v demokracijo – dovolj je, da verjamejo v trg. Regulirati je treba demokracijo, ne pa trga. Država, preoblikovana po neoliberalni podobi, mora poskrbeti le, da bosta demokracija in politična svoboda razporejeni tako neenako kot bogastvo.

Neoliberalci v mislih nimajo pravne države, ki naj bi poskrbela, da bodo pred zakonom vsi enaki, ampak pravno državo, ki bo trg varovala pred demokracijo.

Neoliberalizem naš vsakdanji

Za neoliberalce ni prezir do demokracije nikoli prevelik ali pa prehud. Neoliberalci sicer slavijo »odprto družbo«, toda nič ni bolj neliberalnega od neoliberalizma. »Kaj je po finančni krizi ostalo od neoliberalizma,« se je famozno vprašal Colin Crouch in si nič manj famozno odgovoril: »Tako rekoč vse!«

Levica, ki je bila prepričana, da je usoda neoliberalizma z izbruhom finančne krize zapečatena, da je z neoliberalizmom konec, da je mrtev (tako kot »washingtonski konsenz« ali pa »tržni fundamentalizem«), da se je samouničil, da je bil zlom Wall Streeta zanj to, kar je bil za komunizem padec Berlinskega zidu, in da se bomo zdaj samodejno preselili v krasni postneoliberalni svet, je lahko le začudeno strmela, ko se neoliberalizem ob krizi ni zlomil, ampak se je le še okrepil. Ne le da jo je odnesel brez praske, ampak je bil zdaj še močnejši in še bolj teflonski, kot je bil. Zakaj? Ker nikoli ne pusti, da bi šla resna kriza v nič, pravi Mirowski.

Levica, sicer edina resna kritičarka in diagnostičarka neoliberalizma, je neoliberalce podcenila. Podcenila jih je, ko jih je imela le za kliko, ki je tik pred zlomom. Podcenila jih je, ko jih je imela le za moralno zmedeno, protislovno, nekoherentno in difuzno bratovščino. Podcenila je njihove slogane, sentence in populizme (»državna poraba nima nobenega učinka na ekonomijo«, »trg se bo pobral, če ga bomo pustili pri miru«, »fiskalno zategovanje bo ustvarilo več delovnih mest kot fiskalno stimuliranje« ipd.). Podcenila jih je, ko jih je imela le za debatni krožek, ne pa za dobro organizirano mašino (s članstvom, univerzami, think tanki, inštituti, fundacijami in mediji širom po svetu), za ideološki kolektiv, ki išče politično gibanje (in ga je tudi našel – v Ameriki Tea Party, pri nas Janševo desnico). Podcenila jih je, ko jih je imela le za glas iz divjine, ne pa za nekaj, kar se vse bolj uveljavlja kot »teorija vsega«, saj so svoj ekonomski pristop uveljavili povsod (z neoliberalnim populizmom je bilo mogoče naenkrat pojasniti vse, tako življenje kot smrt, tako seks kot gene, tako nacije kot jezike, tako znanost kot evolucijo, tako kibernetiko kot osebno identiteto, tako estetiko kot podnebne spremembe).

In seveda, podcenila jih je, ko je spregledala, pravi Mirowski, da je neoliberalni »svetovni nazor« prežel vse pore vsakdanjega življenja – od plastične kirurgije, ki vas ohranja večno mlade in konkurenčne, do obsedenosti z adrenalinskimi športi (socialna država je po drugi strani tak dolgčas!), od prodajanja krvi do preprodajanja notranjih organov, od personalizacije tehnologij do personalizacije možganov (antidepresivi), od izginjanja družbenih razredov do politike, ki je na razredni podlagi sploh ni več mogoče mobilizirati, od obsedenosti s kreditnimi karticami do obsedenosti s hazardom, od resničnostnih šovov, ki male ljudi mojstrijo v ponižnosti, samoponiževanju, sramotenju, mazohizmu in samozadostnosti (postanite svoj šef, sami ste korporacija, začnite znova, samoustvarite se, najdite svoj pravi jaz, postanite nekdo drug, prilagodite se, sami ste lovše, ne pritožujte se, ne potrebujete socialne države!), do spleta, na katerem vsi delajo brezplačno, s čimer prikimavajo idealu neoliberalne države, v kateri bo ljudstvo delalo zastonj.

Neoliberalizem je tako prežel vsakdanje življenje, da ga nihče niti opazi ne več, tako da izgleda kot nekaj naravnega in politično korektnega, povsem neideološkega in nepolitičnega, magari postpolitičnega, kot »ideologija brez ideologije«. Lovšetom niti ni treba vedeti, da so neoliberalci, da bi počeli to, kar počnejo neoliberalci – trgu, ljudstvu in državi vsiljujejo svojo voljo in svoje interese. Trgu potem res ni težko izbrati zmagovalcev, ki si bašejo riti, medtem ko ljudstvo prepričujejo, da se nadenj zgrinja apokalipsa.