Res nočemo zloglasne trojke?

Jurij Gustinčič

18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Pod črto

Nekaj čudnega je v tem, kako si sami grozimo s prihodom »trojke«, da bi nas dodobra pretresla in mimogrede uredila naše zadeve. Svojčas se z možnostjo, da bi si sami grozili s prihodom Beograda, ni godilo nič podobnega. Stvar takrat ni bila v tem, da bi se Beograda bali. Saj je že bil med nami, zato ni bilo nič boljše nič slabše. S trojko grozimo drugače. Sami pri sebi si jo predstavljamo, ali tako vsaj govorimo, kot nekaj pretresljivega in strahotnega, čeprav nikakor ne more veljati za nekaj tujega. Smo tako rekoč že v njej ali pod njo. Del njenega dela smo – Evropske unije.

Ni popolnoma jasno, ne nam ne drugim, ali o prihodu trojke govorimo, ker si takega izida ne želimo, ali pa, ker smo že obupali nad svojim položajem in si prihoda zunanjega upravljavca – upravljavca! – v resnici želimo. Pošast pričakuješ, ko ti zmanjka poguma ali razsodnosti, da bi zadeve rešil sam. Čudno je, da od prihoda te trojke, ki jo je neki naš časopis že hladnokrvno označil za zloglasno (kaj je storila doslej, kar bi bilo zloglasno?), pričakujemo izid, ki ga že vnaprej štejemo za nekaj za nas zelo hudega, čeprav rešilnega. Saj ne pričakujemo tujcev, s trojko bi pravzaprav samo priklicali očeta! In vendar se nam zdi ta oče že vnaprej zloglasen!

Lahko že vnaprej rečemo, kako bi se ta zadeva, prihod trojke, nadaljevala. Podredili bi se ji seveda s tisto vnemo, s kakršno se Slovenci znamo podrediti vplivnemu tujcu, in takoj bi začeli širiti mnenje, da je tudi ta tujec nesposoben, da ne naredi nič, kar bi nas rešilo, da je v resnici prava katastrofa. Nanj bi zvalili vse že zbrano gradivo o svojem neuspehu, še več, rešil bi nas predstave, da smo katastrofo ustvarili sami. Bil bi pravi izid za mnenje o lastnem položaju. Tako kot v beograjskih časih bi našli primernega krivca za svoje polome. Trojka bi bila sicer videti kot nekaj groznega, a le zato, ker bi z njo prikrili te polome. Če resno premislimo, bi bil prihod trojke in to, da bi prevzela odgovornost za naš položaj, še najboljši način, da si umijemo roke in še enkrat ugotovimo, da so za naše težave vendarle krivi drugi.

Seveda bi o pomenu prihoda trojke lahko rekli še vse kaj drugega – to je zdaj pojem, s katerim se v Sloveniji začenja ali končuje marsikateri pogovor. Denimo o tem, da vodje tistega kompleksa, ki ga predstavlja trojka, niso demokratično izvoljeni ljudje z močjo, da so le vrh aparata, ki je zrasel v Bruslju, mimo pravil demokratične, če hočete, parlamentarne ureditve. Kdo je denimo Barosso? Kakšne so njegove res demokratično potrjene kvalifikacije? Zakaj naj nam bi lahko poveljeval? Kajti če pride v sestavi trojke, čeprav drugi niso nič boljši, ga utegnejo ljudje sprejemati kot navadnega mednarodnega birokrata. Morebiti bo trojka znala urediti razmere, kot jih sami nismo znali, morebiti pa bo zadeve še bolj zavozila, vsaj tiste, ki se nanašajo na usodo navadnega človeka. Vprašanje je tudi, ali ne prihaja prepozno. Spomnimo se, kako sta se med prvo svetovno vojno pogovarjala takratni vodja Slovencev dr. Anton Korošec in zadnji avstrijski cesar. Ko mu je ta predstavljal reforme, ki naj bi jih izpeljali po vojni, mu je vodja Slovencev odvrnil: »Vaše veličanstvo, prepozno je.«

Res, ali ni mogoče, da bi bilo tudi za prihod trojke že prepozno?

Vse bolj se zdi mogoče, da bi bil prihod trojke le še korak bliže – no, ne bomo rekli katastrofi, toda vsaj velikemu obsežnemu neuspehu. Neuspehu za nas, ne za tiste, ki bi prihajali oboroženi z našo privolitvijo v ogromne kredite, ki jih bodo vračali naši vnuki in pravnuki. Kaj pa je drugega trojkino reševanje Grčije kot vnaprej dogovorjeno povračilo z obrestmi, ki ga bodo navadni Grki odplačevali leta in desetletja. Kdo pa prihaja, da bi reševal, ne da bi pri tem imel jasno določene – in to velike – koristi? Kaj pa sploh pomeni akcija reševanja, če ne poglobljeno razvrstitev revnih in bogatih ter utrditev svetovnega režima, ki ima svoje centrale med drugim na Wall Streetu? Kaj naj bi se s prihodom in z upravljanjem trojke sploh zgodilo, česar še ne poznamo? Še najboljše, kar bi nam trojka, če pride, zapustila, bi bila za nas možnost opravičevanja, češ kako nas spet izrabljajo!

Sedaj pa nekaj čisto drugega, čeprav se nam vsiljuje v misli, odkar se je čakanje na trojko začelo (in res predvsem čakamo na neko trojko!). Trojko pravzaprav potrebujemo, da bi našli krivca za svoje vse očit-

nejše neuspehe in polome. Trojka je najboljše opravičilo za takšne neuspehe, je način, da lahko odgovornost za razmere še bolj kot doslej in prepričljiveje prenesemo na hudega tujca. Da nam omogoči nadaljevanje joka in stoka, ki spremlja našo zgodovino, to je način, da sami sebe prepričamo, da so za naše tegobe krivi drugi. Da se skrijemo za hrbet mogočnežev, zaradi katerih smo takšni, kakršni smo, vredni pomilovanja, pravzaprav samopomilovanja. Pač potrditev genialne Cankarjeve črtice o človeku, ki je jokal ob cesti in vsakemu, ki se mu je za smilil, odvrnil, da mu ni pomoči, ker je pač Slovenec. S tem je vse povedano.

In kaj bi pravzaprav naredila trojka, če pride, če bi prišla kamorkoli, kjer so pripravljeni plačati milijarde, da bi jim posodila nekaj milijonov? Če bo s prihodom uspešna, potem pač odpira pot k novim velikim neuspehom, potem je lahko tudi začetek konca. Začetek konca Evropske unije, morebiti.

Zadeva bi lahko bila preprostejša, kot si mislimo uvodničarji in komentatorji. Svet se bo seveda izognil katastrofi, če se bo reševal sam. Lahko pa se ne bo. A trojka utegne biti obliž, s katerim prikrivamo zagnojene rane. Le obliž. Če bo s svojim prihodom nadaljevala rešilno pot, se utegne Evropa samo še bolj približati katastrofi. No, bodimo jasnejši. Približevali se bomo razpadu Unije. Obveljalo bo, da se rešijo tisti, ki se bodo reševali brez trojke. Uvajanje trojke je kot napoved razpada Unije. Morebiti že razpada, samo še razglasili tega niso. Pozabimo trojko. Skušajmo se rešiti sami. Če bomo stali na pragu uspeha, povabimo na slavje tudi trojko, saj bo prišla. Seveda bo vse prepričevala, da je ona rešila članico pred katastrofo.