Danny Brown: Old

+ + + +

Z izdajo enega najtežje pričakovanih rap albumov letošnjega leta so zavlačevali vse poletje. Zavlačevali so tako dolgo, da je prek Twitterja pošizil celo sam avtor, Danny Brown.

Ta je bil še pred tremi leti popolnoma neznan bivši diler cracka, ki je pri petnajstih pustil šolo in se trudil narediti nekaj iz svoje raperske kariere v opustošenem, obubožanem in bankrotiranem Detroitu. Ključni trenutek je bil, ko je po raznih uličnih dogodivščinah pristal v zaporu. Tam je napisal ogromno besedil in ta so bila podlaga za njegov prebojni projekt XXX, ki je izšel leta 2011.

A Danny Brown ni izstopal samo zaradi maničnih besedil in visokega, rahlo tečnega glasu. Niti ne samo zaradi edinstvenega flowa, rapati je znal čez tako rekoč karkoli. Izstopal je, ker je nosil ozke hlače in imel čudno štrlečo frizuro. Manjka mu pol prednjega zoba. Tega detroitskega rimometalca bi po imidžu težko povezali z ikonografijo ameriškega rapa, kar je bil tudi eden od razlogov, zakaj ni pristal v ekipi 50 Centa G-Unit. 50 pač ni mogel razumeti njegovega sloga oblačenja.

Tako je Brown precej bolj logično pristal pri trendovski, »neraperski« založbi Fool’s Gold. Plošča Old je prelomnica, vrh gore neverjetnega hajpa, ki se je zadnje leto gradil okoli te iskrene, karizmatične in ne ravno mlade ikone. Od tod tudi naslov: Danny Brown je za raperja, ki je ravno ujel svoj val, star krepkih 32 let. Hkrati je naslov odgovor za vse, ki so mu neutrudno težili, da hočejo nazaj starega Dannyja Browna. Torej, da hočejo nazaj klasične beate in njegovo bolestnohumorno, eksplicitno rapanje o seksu in drogah.

A to so bila besedila iz drugih časov, ko je še postopal po Detroitu. Vmes je prepotoval tako rekoč ves svet, žural, vase metal mdma in spoznaval mlade beatmakerje. Poti nazaj ni bilo. Na albumu Old tako slišimo precej pester nabor pretežno mlajših producentov. Ne prihajajo iz Motor Cityja, ampak iz Londona, Glasgowa, New Yorka ...

Podlage so delali Paul White, Rustie, Skywlkr, Oh-No, A-Trak ... Besedila na albumu so res izjemna, necenzurirano zajebantska, predvsem pa temačno samorefleksivna in govorijo o bedi mesta, ki je bilo nekoč zgodba o uspehu ameriške avtomobilske industrije, prav kodrlajsasta produkcija pa je tisto, kar vzame kar nekaj šmeka temu ključnemu projektu. Nekatere podlage so psihedelične, druge so klubski bangerji. Predvsem pa je kar nekaj podlag šibkih, gostujoči emsiji večinoma niso v najboljši formi. Ja, album Old je zvok zmedenih turnej, je zmeden, kot je trenutno zmedeno življenje Dannyja Browna, ki pravi, da se sam ni nič spremenil. Da je že, ko je bil star 12 let, čakal, da izide Old.

Zdaj je prišel njegov čas in z zastrašujoče lucidnimi besedili, s skoraj popolnim in raznovrstnim flowom je dokazal, da je pripravljen. Potrpežljivo.