Inka Parei: Hladilna postaja

Ossijeva vrnitev v socializem

En teden ima pripovedovalec časa, da izve, kaj se je zgodilo na dvorišču vzhodnonemške tiskarne v osemdesetih letih, ko je prišel skrivnostni tovornjak s cerado, da izve, koliko je bila njegova prva žena izpostavljena sevanju iz Černobila. Teden, v katerem ji morajo postaviti dokončno diagnozo in določiti raka, da ga bodo zdravili bodisi intenzivno ali bolj daljnoročno, kar je odvisno od natančne raziskave preteklosti, trdi bivša žena.

Hladilna postaja je na sledi moderne proze, le da so tesnobna negotovost, odtujenost in temeljni dvom o naravi realnosti iz notranjega monologa kot reprezentativnega sredstva za popisovanje fluidne zavesti preneseni v premetano nadrobljenost in interpretacijske pasti. Pripovedovalec vmes pove, da je nameraval študirati nemščino, ker je literatura interpretabilna, ker je odprto polje za investicije. Vse do konca ne vemo, kaj se je zgodilo, ko se nam izriše partikularna in provizorična resnica, se nam kar naenkrat odpre drug pogled, tudi na njegovo iskanje. Diagnoza in podobno je morda samo izgovor, žena bi morda rada srečala njegovega bivšega sodelavca, ki ga ima sam za mrtvega in se za smrt počuti delno krivega. Zaradi mobinga v hladilni postaji, kjer sta delala kot vzdrževalca, naj bi se bil vrgel s strehe, imel je klavstrofobijo in bil morda izpostavljen sabotažam, ker se ni uklonil ureditvi, po kateri so novodošli zadnji v kljuvalnem redu, si misli. Gre na mesto dogodka, v razjebano opuščeno socialistično tiskarno, v lastno preteklost, med zapitke, s katerimi so delali skupaj, v devastirana okolja in opuščene obrate, pristane v ustanovi nedoločljive narave, morda blizu psihiatrije, potem ko jih dobi po glavi in obsedi pred vrati megaštacune.

Hladilna postaja je spisana iz fragmentov, ki preskakujejo med obdobji, v tej pisavi je več zamolčanega kot povedanega naravnost. Tudi zaradi značaja pripovedovalca; pride v mesto, ki ga je bil zapustil, na mesto prve službe, vendar v svoji alienaciji in osami hitro povzame nekdanje navade, se ga ucuri in zaspi pred vrati najete sobe, zdi se nam, da se vrača v park (socialistične) more. Pareijeva zgodbo o trku obeh hemisfer po padcu zidu in občutka izgubljenosti tistih, ki na Vzhodu niso hoteli, na Zahodu pa ne morejo biti doma, izpisuje dovolj vešče, vendar drugače od romana Vanderbekejeve Denar ali življenje, ki se prav tako ukvarja z vzhodno-zahodno dilemo, čisto brez humorja ali ironije. To je vzvišeni mračni nemški modernizem, kakršnega v času navala vitalnih priseljencev v nemško literaturo skoraj nismo več vajeni.