Matej de Cecco, ilustrator in stripar

Zasanjani fantje in dekleta, okoli katerih lebdijo srčki. Oblačilne muke pred prvim dejtom. Strah. Veselje. Razočaranje. Upanje.

Nešteto sličic o vseh teh občutjih je narisal, pa tudi o konkretnejših rečeh, povezanih s celotnim misterijem – o erogenih conah, menstruaciji, potujočih spermijih, ki lahko naletijo na barikade v obliki kondomov, pa o različnih vrstah ljubezni, tudi o zalezovanju zvezdnikov … Najdemo jih v ponatisu ene naših najbolj legendarnih knjig za otroke in najstnike, velike uspešnice Dese Muck Blazno resno o seksu.

Vizualizacija tega besedila, ki ruši tabuje, mu je bila v velik izziv, a ne toliko zato, ker je priročnik dve desetletji prej z ilustracijami opremil že Igor Ribič. Ne, njegova dela je raje zaklenil v predal in se ilustracij lotil čisto po svoje. Več preglavic mu je povzročalo dejstvo, da se zgodba vrti okrog štirih najstnikov in je moral iste like zato postavljati v številne nove kontekste – raje bi namreč narisal več sto različnih likov kot enega v toliko različnih pozah. A tej knjigi so sledile še druge. Tudi preostale iz Desine serije Blazno resno – Blazno resno popolni, Blazno resno o šoli, Blazno resno zadeti in Blazno resno slavni.

Vsaj prve knjige iz te serije je kot najstnik bral tudi sam. Že takrat je bil izstopajoč risar, potem pa je ugotovil, da mu likovne veščine lahko prinesejo simpatije deklet, pa tudi šolskih nasilnežev, ki so mu dali mir šele, ko so videli njegove porisane zvezke. Obiskoval je delavnice slikanja pri Tonetu Račkiju, pri katerih je vztrajal tudi skozi gimnazijska leta, a bolj kot v slikarstvo ga je vleklo v grafično oblikovanje, v vizualno reševanje problemov, sploh potem, ko so stare računalnike nadomestile tedaj revolucionarne 386-ke in smo začeli uporabljati internet …

Na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje se mu kljub navdušenju nad oblikovanjem ni uspelo prebiti, zato ga je pot zanesla na študij japonščine in politologije, a prva je bila resnično trd oreh, druga pa ga ni prepričala. Po služenju takrat še obveznega vojaškega roka, kjer je sotrpinom risal tatuje, je presedlal na prevajalstvo in tolmačenje, pozneje ko je želel vseeno pridobiti tudi umetniško izobrazbo, pa se je vpisal še na Akademijo za vizualne umetnosti A.V.A.

Ne preseneča, da je večina njegovih prevajalskih del tesno povezana z risanjem, natančneje s stripi. Pri Stripburgerju, s katerim je začel sodelovati v študentskih letih in kjer je nekaj časa delal kot urednik, je prevajal denimo klasike, kakršen je Pixie Maxa Andersona. Hkrati pa je tudi sam vse več risal, sodeloval je denimo pri stripovskem projektu Deveta soba, v katerem so striparji v likovno govorico prelili literaturo Vinka Möderndorferja, največ pa je risal izvirne kratke in šaljive stripovske pasice.

Približno takrat so njegova dela padla v oči prevajalcu in stand-up komiku Boštjanu Gorencu - Pižami. In ko so na Mladinski knjigi pripravljali ponatis Desinih knjig, ga je predlagal za novega ilustratorja. Leto kasneje je sam dobil povabilo uredništva revije PIL, naj se loti stripa za mlado občinstvo, ki bi ga objavljali v vsaki številki, in takrat je Pižami vrnil »uslugo« – predlagal je, naj prevzame pisanje stripovskih scenarijev, ki bi jih sam potem zrisal. Tako je nastal udarni tandem, ki zgodbe o Pilku, Čopki in psu Šnofiju zdaj ustvarja že peto sezono.

Ta projekt ima rad, tudi zato, ker ga mladi venomer pozitivno presenečajo. Zato se mu zdi pomembno, da so vsebine zanje na čim višji ravni in da so, če se le da, tudi večplastne, da jih bodo lahko pozneje brali tudi drugače.

A nikakor ni le mladinski avtor. Nedavno se je v ljubljanskem Bikofeju predstavil na samostojni razstavi, polni človeških teles z vsemi njihovimi oblinami in štrlinami. V začetku leta pa je prav tam, sicer anonimno in skupaj z drugimi »nedomoljubnimi brezdelneži«, sodeloval tudi na skupinski razstavi Prid nas pogledat, Janez, kjer so postregli s cvetoberom svojih satiričnih domislic z vseslovenskih ljudskih vstaj. In čeprav so pozneje poniknili v ilegalo, še niso rekli zadnje besede.