Uroš Zupan: Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost

+ + + +

Prešeren, tončka čeč in burda

Jasno, naslov te memoarsko-esejistične knjige bi moral biti Moje nagrade, pa preveč cikne na Bernharda, ki je Zupanovo knjigo zagrobno tudi sprožil; namreč, ob izidu Mojih nagrad ga je nekaj mlajših in generacijskih kolegov izzvalo, naj se razpiše o nagradah.

In je potem pesnik, ki se vse raje potaplja v spominska stanja in je njegovo pisanje temu primerno melanholično in nostalgično, prav v jergovićevskem ali hemonovskem slogu, tečnobo prebral in bil, za razliko od prejšnjih knjig, nad njim navdušen in je nekaj nezgrešljivega bernhardovskega sloga potem tudi v tem pisanju. V vehemenci in dolžini stavka, repeticijah, v značilnem vrstnem redu in načinu, kako ponovi kakšno besedo, kako pelje in se uvrtava v stavek, kako se zdi, da spodrsuje, da še bolj zaostri, da bi trditev podkrepil z zanikanjem, z rušenjem vsakršne samoumevnosti.

Zupan je seveda milejši in prijaznejši, mogoče tudi zato, ker je pesnik in ne razdiralec malomeščanščine, avstrijski predhodnik je le živel v ves čas zaostreni duhovni in kulturni klimi, trboveljski bard pa v nenehnem čudenju in spominih, naj gre za albume z nalepkami nogometašev ali razpoloženje ob socialističnih bazenih. Čeprav je tudi ta razlika izginila in potem ob vsej vrsti dobrih vil, ljudi, ki so mu nagrade podelili, se jih z njim veselili ali pa vsaj sedeli v prvih vrstah na pasjih procesijah, kakšne vile zapiči tudi v domače gnojišče, napiči kakšnega prenikavega in zvijačnega trgovskega potnika s poezijo, manire na sceni nasploh, ki se očitno izgubljajo in je več prerivanja. Recimo: predlog za nagrade je pogosto napisal sam, o nagradi so ga obvestili prijatelji iz žirije, utemeljitev so sklepali iz njegovega predloga. Tvegajmo, Zupan, če bi bilo stanje na sceni takšno že prej, če ne bi bilo osemdesetih, bi že od nekdaj pisal kot Bernhard. Opičje žleze so tako zbirka spominov na vesele dogodivščine in malo tudi nerodnosti in negotovosti, spomini na samonapihljivost ega ob priznanjih, predvsem so posvečene veselju ob kuvertah s šuški, ves čas seveda preračunanimi v marke, ker je bila to trdna valuta ali marke prave marke. Zupan je tokrat simpatično samorefleksiven, zna se tudi pošaliti iz svojih pričakovanj in takratne samopodobe, ki jo zdaj gleda malo z distanco in humorjem. Obenem je nekoliko tudi nostalgičen, saj se s številom prejetih nagrad manjša število potencialnih in se nagradni rudnik pri nas izčrpava, kot se je trboveljski, ki je dal primarno sliko in štimungo tudi Zupanovemu rezoniranju, in ta svetlo slutnjo pretekle zarje lepo neguje.