Thomas Szasz: Kraja človeka: eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja

Leto po smrti je legendarni glasnik antipsihiatrije Thomas Szasz (1920–2012) dočakal prvi knjižni prevod v slovenščino.

Psihiater židovskega rodu in madžarskih korenin je že pred drugo vojno emigriral v ZDA in tam postal osrednji kritik psihiatričnega zdravljenja. Po njem je človek odgovoren za svoje obnašanje, sklicevanje na mentalne neprištevnosti pa razume samo kot berglo, ki mu jemlje odgovornost oziroma ga napravi za večnega pacienta.

Tako denimo histerik s svojimi simptomi pritegne skrb bližnjih, ki se potem ukvarjajo z njim in prevzemajo nase iskanje rešitev zanj. Szasz v retoriki histerije vidi izjemno učinkovito komunikacijo, ki zaleže toliko kot dva tisoč besed, zato je ne šteje za bolezen, ampak za človekov izbran način bivanja. Posebej oster je do vseh vrst kriminala, ki ga psihiatrija oceni kot dejanja v stanju neprištevnosti. In seveda do farmacevtske industrije, ki le v ZDA porabi letno za zdravljenje shizofrenije 33, za odpravljanje depresivnosti pa 43 milijard dolarjev. Njegovi argumenti gredo v smer kritike, da velike korporacije skupaj s psihiatri ustvarjajo nove bolezni, da bi jih lahko zdravili, ali pa, da zdravijo stanja, ki so jih označili za bolezen, čeprav gre za modus vivendi.

Seveda je konsekventen in posamezniku pripozna popolno svobodo in z njo tudi pravico do prostega uživanja drog in samomora. Kaj je krucialno Szaszovo izhodišče? Življenje ni hec, ampak težka naloga. Stvar svobodnega posameznika pa je, da jo prenaša, da se bori, da poskuša najbolje dovršiti svoje funkcije dijaka, prijatelja, moža, očeta, delavca, učitelja, starca, v katerikoli se bo pač znašel. Stanje tegob, bolečine, anksioznosti je pač tvoje. Francoski psihoanalitik Charles Melman to potrjuje v absurdnosti svoje profesije: danes postajajo pacienti neozdravljivi, ker niso pripravljeni zase narediti nič, saj pričakujejo, da bo terapevt ta, ki jih bo ozdravil.