Damjan Kozole, filmski režiser

Novembra 2009 se je v ljubljanski galeriji Škuc na otvoritev svoje razstave pripravljal priznani umetnik Ulay, ki je meje svojega telesa nekoč preizkušal tudi v udarnem tandemu z Marino Abramović. Pozneje se je umaknil iz sveta umetnosti, a kustos Tevž Logar ga je prepričal v comeback.

Med občinstvom, ki je spremljalo ta prelomni dogodek, je bil tudi sam. A Ulaya je potem spremljal še velikokrat, in to kar s celotno filmsko ekipo. Snemali so namreč dokumentarni film, ki je septembra dočakal premiero in naletel na zelo tople odzive. Zdaj ga čaka pohod po kinodvoranah in festivalih.

Zaveda se, da so imeli preklemansko srečo, da se je vse izteklo tako, kot se je. Ulay je kmalu po začetku snemanja hudo zbolel. A snemanja niso prekinili. Tako se je začela filmska zgodba o njem in njegovih umetniških projektih, ki jih je vodila v Berlin, New York in Amsterdam ter tudi k današnji superzvezdi Abramovićevi, neizogibno prepletati z zdravljenjem v Ljubljani, kamor se je preselil zaradi nove ljubezni, ki jo je spoznal na svoji razstavi ... Performerjevo telo, ki ga je do skrajnih meja nekoč vodil sam, je pred očmi filmarjev propadalo. A njegov duh je ostajal topel, čvrst in neupogljiv.

Sam se je s tem filmom, s Projektom: Rak, simbolično vrnil k svojim začetkom. Tudi takrat je delal z velikimi umetniki, čeprav ne tako tesno: konec 80. let, ko so v Ljubljano zahajale največje zvezde takratne glasbene alternative, je namreč snemal njihove koncerte. Nicka Cava, Einsturzente Neubauten, Nico, Die Toten Hosen, Swanse, pa neverjetni nastop Test Dept na ogromnih litostrojskih turbinah ... Takrat je bil še trdno prepričan, da je v film zašel le začasno. Da bo na koncu fotograf ali arhitekt. Zdaj je filmar že skoraj tri desetletja.

Kot mulc je filme gledal predvsem po televiziji, potem pa mu je sosed iz domačega Krškega posodil svojo kamero super 8. In tako se je začelo, s kratkimi filmi s popolnoma nerazumljivimi konci. Pozneje se je želel prebiti na AGRFT, a mu ni uspelo. V znak upora je z ničelnim proračunom posnel svoj prvi celovečerni igrani film, eksperimentalni Usodni telefon, ki pa mu je na filmskem festivalu v Pulju prinesel prvo nagrado. Danes je za njim osem igranih celovečercev in na desetine nagrad, med katerimi so vesne, Župančičeva nagrada, nagrade s tujih festivalov, tudi lanska za življenjsko delo s festivala v Rimu ...

Doma so bili do njega pogosto neizprosni, češ da želi biti všečen. Od njega so zahtevali še več. Na tujem pa je vseeno pritegnil pozornost. Čeprav sta po nagradah segla tudi filma Delo osvobaja in Za vedno, sta bila najbolj opažena Rezervni deli in Slovenka. Prvi, ki je svojo pot začel na enem najpomembnejših festivalov, Berlinalu, in ga je Guardianov Peter Bradshaw takrat označil kot »enega najmočnejših in najprovokativnejših filmov leta«, govori o tihotapljenju ilegalnih prebežnikov, drugi o prostituciji. Oba sta zaokrožila po festivalih, v mnogih državah so ju vrteli v kinih in predvajali po televiziji.

S podobnimi temami kot v igranih filmih se je ukvarjal tudi v svojih dokumentarcih. Največ jih je sicer posvetil umetnikom, Jovanoviću in ekipi njegovega Leara, Evaldu Flisarju ... in pa Zori Stančič, ki je bila edinstven izziv: ker je njegova partnerka in njune intimne povezanosti ni želel skrivati – in je tudi ni. Ves čas pa ga je vleklo tudi v družbene teme. Skupaj z Esadom Babačićem sta iskala denimo vzporednice med Jesenicami in Detroitom. V Dolgih počitnicah, ki so mu lani prinesle vesno za najboljši dokumentarni film, pa je v središče postavil presunljive zgodbe otrok, ki so bili žrtve izbrisa in s tem čez noč pahnjeni v večletno življenjsko stisko, za katero ni želel odgovarjati nihče.

Takrat je že nastajal Projekt: Rak, ki se je iz mešanice obojega, potreta umetnika in projekta s posluhom za družbene deviacije, nepričakovano spremenil v boj za življenje. A Ulay je na koncu zmagal. Pozneje je dejal, da tudi po zaslugi tega projekta.