Teater ubijanja

»Spontano sem stopil do njega in mu odsekal glavo,« pravi ostareli Indonezijec, ki je v letih 1965-66 sodeloval pri pobojih komunistov. »Glava je ležala na tleh in oči so bile še vedno odprte. In zaradi tega me še vedno mučijo nočne more. Zaradi tistih odprtih oči. Samo zaradi njih. Še vedno me gledajo. Zakaj mu nisem zaprl oči! Če bi jih zaprl, bi bilo vse v redu.« Ni torej problem v tem, da je človeku odsekal glavo, ampak v tem, da tej odsekani glavi potem ni zaprl oči.

Indonezijske oblasti so tedaj – v enem samem letu! – pobile več kot milijon komunistov, toda niso jih pobile same, ampak so sam krvniški akt ubijanja, »umazano delo«, prepustile – okej, outsorsale – paravojaškim enotam in podzemlju, lokalnim gangsterjem, ki so to potem počeli s takim veseljem in takim užitkom, da se – v šokumentarcu Teater ubijanja, ki ga bo zavrtel letošnji LIFFe – še danes tega spominjajo z zvrhano mero nostalgije, prepričani, da so tedaj opravili veliko, monumentalno delo.

Mnogim komunistom so odsekali glave, jasno, z mačetami in podobnimi rekviziti torture porna, toda bilo jih je toliko, da je bilo preprosto preveč krvi, ki je za nameček še tako zaudarjala, da so jih začeli raje daviti – z žico. »Gangsterji so izdelali human, a učinkovit sistem za eksterminacijo komunistov,« pravi entuziastična voditeljica TV-šova, v katerem nastopijo nekateri nekdanji eksekutorji, ki stalno poudarjajo, da je izraz gangster le sinonim za »svobodne moške« in »svobodne privatnike«.

Ko gledate in poslušate te indonezijske gangsterje, ki hvalijo svojo učinkovitost, ki slavijo svoje svobodno podjetništvo, ki opevajo privatizacijo javnega sektorja (pravosodja & represije) in ki častijo dereguliranost samega trga ubijanja (ne, niti država niti zahodne demokracije se v prosto delovanje tega trga niso vmešavale, ampak so ga, ravno nasprotno, vzpodbujale!), imate občutek, da gledate in poslušate pionirje neoliberalne politike, voljne izvajalce prvega neoliberalnega eksperimenta v zgodovini. To, da je za komunista veljal vsakdo, ki je nasprotoval tedanji vojaški diktaturi, bi bila le zgodovinska fusnota, če ne bi to le potrjevalo tega, kar vidimo tudi danes: da se neoliberalizem najbolje poda prav diktaturi, v kateri komuniste sovraži celo Bog.

Še več, ti eksekutorji, množični morilci, potem tudi z velikim veseljem nastopaško rekreirajo svoje eksekucije – ne le da jim Joshua Oppenheimer, režiser Teatra ubijanja, omogoči, da plastično pokažejo, kako so pobijali, sekali in davili komuniste, ampak jim tudi omogoči, da o tem po vzoru svojih najljubših holivudskih filmov posnamejo filmčke – in da v njih tudi igrajo sami sebe. Tako vidimo filmček, v katerem – ustrezno kostumirani in maskirani, se razume – pobijejo kompletno vas, pri čemer lutkam reže režejo glave, vpijoč: »Iztrebite komuniste! Ubij! Ubij! Ubij! Izkoreninite jih!« Vidimo celo fantazijski mjuzikl, v katerem žrtev, ki jo igra neki statist, svojemu krvniku, ki ga igra pravi krvnik, pripne medaljo za zasluge, rekoč: »Hvala, ker si me poslal v nebesa!«

Ničesar ne skrivajo. A le zakaj bi? Saj so na varnem: neoliberalni ča-ča ni le na oblasti (morali bi videti ča-ča, ki ga zapleše eden izmed nekdanjih eksekutorjev!), ampak njihova dejanja vsak dan znova tudi legitimira. Filmska kamera vsem tem gangsterjem omogoča, da frikovsko pretiravajo, zato si lahko živo predstavljate, koliko »komunistov« bi šele pobili, če bi leta 1965 to počeli pred kamerami.

Zadnji rez

Če si boste na letošnjem LIFFUu, 24. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu, ki se – pod vodstvom Simona Popka – začenja 6. novembra, ogledali le en film, potem si vsekakor oglejte Teater ubijanja. Če si boste ogledali dva, potem si oglejte še Zadnji rez, ultimativni metafilm, film filmov, ki ga je Gyorgy Palfi skadriral – in heh, skadroval – iz kadrov mnogih, premnogih filmov. Palfi je pokazal, da filmi rastejo iz filmov, da so povezani, v dobrem in zlu, kot zarotniki, kot komunistična tovarišija, vi pa boste lahko rekli, da ste v slabi uri in pol videli tisoč filmov.

Če si boste ogledali tri, potem si oglejte še severnokorejsko romantično komedijo Tovarišica Kim leti v nebo, v kateri rudarjeva hči hlepi po cirkuškem trapezu, kar je že skoraj heretično, saj skuša biti v komunistični družbi, v kateri so vsi enaki, enako oblečeni in enako plačani (no, enako neplačani), visoko nad drugimi (skoraj tako visoko kot Kim Džong Un). Hej, koliko severnokorejskih filmov, ki se dogajajo v Severni Koreji in ki so bili v Severni Koreji tudi posneti, pa ste videli?

Če si boste ogledali štiri, potem si oglejte še Miikejev Slamnati ščit, v katerem skuša serijskega morilca in posiljevalca, ki ga policijski konvoj pelje v Tokio, linčati kompletna Japonska, od moških do žensk, od mulcev do starcev. Primerjajte to z Langovo klasiko M – mesto išče morilca, v kateri je serijskega morilca in posiljevalca lovilo le kompletno podzemlje, pa boste videli, kako zelo so se časi spremenili. Ljudje ne potrebujejo spremembe ali pa revolucije, ampak le dober, kakovosten linč, ki bi jih potešil za naslednjih 10 let (ali pa vsaj do naslednjih volitev).

Če si jih boste ogledali pet, potem si oglejte še Carruthov Laboratorij groze, psihedelični, redkobesedni, paranoidni puzzle, v katerem imate tipa, ki skrivaj eksperimentira z ljudmi, tako da jih skuša med drugim tudi genetsko križati s prašiči, kar je seveda lepa metafora neoliberalnega kapitalizma, ki v ljudeh vidi le prašiče, umazane, brezvoljne, zajedalske lenobe.

Če si jih boste ogledali šest, potem si oglejte še Turista, Wheatleyjevo reimaginacijo Schumacherjevega Prostega pada, v kateri deklasirani, obubožani, brezpravni britanski zakonski par med lumpen turističnim potovanjem – »erotično odisejo« – hladnokrvno in groteskno pobija vse, ki ga motijo, vključno s tistimi, ki kažejo džona, berejo tabloide ali pa smetijo. Zakonca hočeta le malce spoštovanja – in to je vse. Vse ostalo sta itak izgubila v neenakopravnem boju s krizo, recesijo, odpuščanjem, selitvijo delovnih mest v tretji svet, deregulirano orgijo finančnega kapitala in razkrojem socialne države. Le kdo se ju ne bi bal? Ironija je v tem, da se ju bojijo napačni ljudje.

Če si jih boste ogledali sedem, potem si oglejte še Leviatana, sijajni dokumentarec, ki v peklenskih vodah severnega Atlantika spremlja ribiško ladjo, potujočo tovarno, kapitalistični perpetum mobile, pri katerem imate občutek, da deluje sam, avtomatično, manično, brutalno, brezdušno in srhljivo, malone šokantno učinkovito, brez človeške kontrole. Kako se boriti proti postčloveški mašini, ki nikoli ne spi?

Če si jih boste ogledali osem, potem si oglejte še dansko Ugrabitev, v kateri dansko trgovsko ladjo ugrabijo somalski pirati, ki skušajo s tem dobiti nazaj le to, za kar jih je zahodni imperij prikrajšal. Če si jih boste ogledali devet, potem si oglejte še Jarmuschevo vampiriado Večna ljubimca, v kateri boste videli, zakaj je bankrotiral mogočni Detroit, nekdanja metropola avtomobilske industrije. Če pa si jih boste ogledali deset, potem si oglejte še Gilliamovo sci-fi parabolo Ničelni teorem, v kateri Christopher Waltz išče matematični dokaz, da je življenje nesmiselno. Toda že če bi pogledal le prejšnjih devet filmov, bi zlahka – s skoraj matematično natančnostjo – ugotovil, da je nesmiselnost življenja obratnosorazmerna smiselnosti kapitalizma.

Vidite, pa ste že pri desetih filmih. In LIFFe jih bo v različnih programih in na različnih lokacijah – od Cankarjevega doma, kjer je baza, do Kinodvora, Koloseja itd. – že tradicionalno zavrtel okrog 100. Ne, niso vsi nujni ali pa imperativni, daleč od tega, toda pomislite: že pri desetih nujnih in imperativnih ste, pa še sploh niste prišli niti do Kechichevega Adelinega življenja, dobitnika letošnje Zlate palme, niti do Rosijeve Svete obvoznice, dobitnice letošnjega Zlatega leva (prvega dokumentarca, ki je kdajkoli dobil Zlatega leva!). Ja, pri desetih ste, pa še niste prišli niti do Goltziusa in Pelikanove druščine, Greenawayeve porno verzije Biblije (vsi money shots so že v njej!), niti do Najinih otrok, francoske drame, ki se konča tako šokantno kot najbolj črne starogrške tragedije.

In seveda, polno glavo imate filmskih imperativov, pa še niste prišli niti do dveh nemških filmov, v katerima briljira – in to je najmanj, kar lahko rečem – Marko Mandić, ki vsaj zdajle izgleda kot največji slovenski filmski igralec. V prvem – Arslanovem vesternu Zlato – igra Nemca, ki ob koncu 19. stoletja z drugimi nemškimi pionirji osvaja divji zahod (Klondike!), v drugem – psihotrilerju Izgubiti razum – pa osvaja mladega Španca, ki se je prišel znoret v Berlin, kjer ugotovi, da so Španci na tako slabem glasu kot Grki, saj veljajo le za zajedalce, ki ogrožajo nemško blaginjo. Ni kaj, neoliberalni agit-prop, ki so ga anticipirali in intonirali že indonezijski gangsterji (»svobodni ljudje, svobodni privatniki«), je ljudstvu res segel prav do srca.

Rojstvo družbe

Že če pogledate le te filme, dobite zelo dobro sliko sodobnega sveta, tega strašnega, vse grotesknejšega življenja pod škornjem neoliberalnega ča-čaja. Ko pa pogledate še ostale filme, se ta slika tako izostri, da pridete do dveh sklepov: prvič, kompletna svetovna kinematografija zavrača neoliberalni ča-ča, in drugič, svet je tako zavožen, da ga je treba spremeniti.

Toda: kako? Z revolucijo? Ne, za revolucijo je prezgodaj. Najprej je treba vse te ljudi, ki jih je neoliberalni ča-ča osamil, atomiziral, privatiziral in paraliziral, ponovno povezati in podružbiti.

Svet, ki ga slikajo liffovski filmi, je namreč svet samskih ljudi – osamljenih in samotnih, ločenih od sveta, brez stika z družbo: Gloria v istoimenskem čilskem filmu, ostareli italijanski novinar v Neskončni lepoti, Newyorčanka v filmu Frances Ha, grški TV-voditelj v Večni vrnitvi Antonisa Paraskevasa, Turek v Razglednem stolpu, 50-letni Nizozemec v filmu Vse je mirno, mafijski hitman v italijanskem filmu Salvo, argentinski impersonator Elvisa Presleyja v Zadnjem Elvisu.

In vsi ti samski ljudje, ki jih je osamil neoliberalni ča-ča, hlepijo po družbi. »Družba ne obstaja,« je oznanjal neoliberalni ča-ča (via Margaret Thatcher), ki je potem tudi delal vse, da družba res ne bi več obstajala, toda vsi ti liffovski osamljenci, žrtve neoliberalne protidružbenosti, skušajo zdaj družbo zgraditi od spodaj. Turek se poveže s Turkinjo (Razgledni stolp), mafijski hitman s slepo sestro svoje tarče (Salvo), argentinski impersonator Elvisa Presleyja z Elvisom Presleyjem (Zadnji Elvis), 50-letni Nizozemec z 18-letnikom (Vse je mirno), in dalje, 15-letnica s študentko (Adelino življenje), gej z gejem (Neznanec z jezera), lezbijka z lezbijko (Vin in Flo sta zagledali medveda), hindujka s katoličanom (Okus po ljubezni), krščanska fundamentalistka s paraplegičnim muslimanom (Paradiž: Vera), aristokratinja z igralcem nižjega stanu (Grad v Italiji), bogatašica pa s kmetico (Vojakinja Jeannette).

Družba spet nastaja, toda od spodaj, z utrjevanjem solidarnosti, ki ruši spolne, etnične, verske, generacijske in razredne barikade. Zato naj vas nikar ne čudi, da je veliki Andrzej Wajda prav zdaj posnel epos o nastanku poljskega sindikata Solidarnost (Lech Walesa, človek upanja). In zato naj vas nikar ne čudi, da se v japonskem filmu Kakršen oče, takšen sin, ki ga je posnel sloviti Hirokazu Kore-eda, izkaže, da 6-letnega sina premožnega para vzgaja proletarski par, 6-letnega sina proletarskega para pa premožni par – oba otroka so namreč v porodnišnici pomotoma zamenjali. Solidarnost ni več le imperativ, ampak je neizogibna, tako rekoč neizbežna. Nevidno roko trga zamenjuje nevidna roka solidarnosti.

V razcvetu

V oči pa vas bo zbodlo tudi to, da so v številnih filmih v ospredju najstnice: 15-letnica v Adelinem življenju, 14-letnice v avstrijskem filmu Za vedno neosamljene, 14-letnici v švedskem političnem trilerju Dekle na poziv, 13-letnica v avstrijskem Upanju (tretjem delu Seidlovega Paradiža), 13-letnici v gruzijskem filmu V razcvetu, 17-letnica v Ozonovem filmu Mlada in lepa, 17-letnici v britanskem filmu Ginger in Rosa, ameriške najstnice v Korinovih Spomladanskih žurerkah.

Vsi filmi te najstnice ujamejo v času spolnega prebujanja, v času ritualnega prehoda, potemtakem v času, ko se bodo morale odločiti in ko bodo morale odrasti, toda bolj ko jih gledate in poslušate, bolj postaja jasno, da so nezadovoljne z moškim svetom, v katerega vstopajo, da jih ta svet, ki je narejen po moški podobi, plaši in odbija, in da imajo občutek, da so moški temu svetu predolgo vladali, ali bolje rečeno, da so mu vladali tako dolgo, da se je preprosto sesul, novim generacijam pa se preprosto odrekel.

Zato ne čudi, da imate v kazahstanskih Učnih urah harmonije 13-letnika, ki je alergičen na kaos in nasilje. Zato ne čudi, da v ruskem Načelniku in romunskem Položaju otroka otroke brezvestno gazijo z avtomobili, kot da so pogrešljivi in kot da je za njih najbolje, da kar umrejo. In zato ne čudi, da se v Lafossovih Najinih otrocih zgodi natanko to – za nove generacije je najbolje, da kar umrejo.

In ja, vse tiste najstnice hočejo reči: moški, utemeljitelji neoliberalnega ča-čaja, prinašalci krize in ubijalci prihodnosti, so vse zajebali, zato je čas, da se umaknejo – prihaja naš čas! Zdaj smo na vrsti ženske! V Spomladanskih žurerkah imajo najstnice dovolj tega, da vsak dan gledajo iste stvari, dovolj imajo vseh tistih ljudi, ki izgledajo enako žalostno. Hočejo svoj spring break, ali kot pravijo, »spring break forever«. Hočejo torej svojo »pomlad narodov«, nekaj drugačnega in rajskega, »perfekten svet, ki ga ne bo nikoli konec.«

Slovenci
Marko Mandić bo pilotiral dva nemška filma, Zlato in Izgubiti razum, Italijan (Andrea Massi?) bo v italijansko-slovenskem filmu Zoran, moj nečak idiot, ki je na beneškem Tednu kritike pobral nagrado občinstva, na lepem odkril svojega slovenskega nečaka (Tina Maze?), ki ga igra Rok Prašnikar in čigar forte je pikado (smučanje?), Petra Seliškar bo v dokumentarcu Mama Evropa s hčerko prepotovala otrdelo šengensko mejo, Špela Čadež pa prihaja s kvikijem Boles.

Katalog
V različnih programih se bodo zvrstili tudi novi avstrijski filmi (ne spreglejte Shirley), opus Lordana Zafranovića (z Okupacijo v 26 slikah vred), hiperžanrske ekstravagance (recimo Loveringov road-trip V strahu), klasični, že davno kinotečni filmi o mladih in drznih (recimo švedska senzacija Radovedna sem in slovenski Nočni izlet s slovitim striptizom Špele Rozin), kratki filmi (življenje v teh je pasje, pa naj gre za Grke, Španke, Malijce, Slovenke, mrliče ali pse), eksperimentalni, avantgardni kvikiji (recimo Sodoma) ter kakopak novitete slovitih auteurjev, recimo bratov Coen (Llewyn Davis), Alexandra Payna (Nebraska), Asgharja Farhadija (Preteklost), Jamesa Graya (Priseljenka), Wonga Kar-waija (Veliki mojster), Romana Polanskega (Venera v krznu), Ridleyja Scotta (Svetovalec), Noaha Baumbacha (Frances Ha), Michaela Polisha (Big Sur), Stephena Frearsa (Philomena), zaprtega Jafarja Panahija (Zagrnjena zavesa) in pokojnega Alekseja Balabanova (Jaz bi tudi).

Filmski festival:
Liffe
Kje:     Cankarjev dom, Kinodvor, Slovenska kinoteka in Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj:     od 6. do 17. novembra 2013