Boštjan Čadež - Fšk, vizualni umetnik

Line Rider je leta 2006 udaril kot strela z jasnega. Preprosto, vsakomur razumljivo spletno igro, v kateri se je možiček z rdeče-belim črtastim šalom na saneh vozil po progi, ki smo mu jo bolj ali manj spretno narisali sami, so vzljubili stari in mladi. Pritegnila je kar 300.000 uporabnikov na dan, med njimi tudi prave risarske mojstre.

Ko je objavil Line Riderja, se mu niti sanjalo ni, da bo postal globalni fenomen. Še manj, da mu bo prinesel nagrado za inovativnost na področju interaktivnih digitalnih vsebin, in to sočasno s korporacijama Nintendo in Capcom Entertainment oziroma njunima izdelkoma Wii Sports in Okam.

Ja, velik bum je zakuhal. Zanj pa je bila to »le« domača naloga pri profesorju Zdravku Papiču. Profesorjem na študiju industrijskega oblikovanja na ljubljanski ALUO je takrat namesto tistega, kar so zahtevali, redno oddajal tisto, kar je zanimalo njega. In to so bili napredni, inventivni projekti, ki so nastajali s programiranjem. Nekatere profesorje je s tem jezil. Papiča pa je z Line Riderjem popolnoma prepričal. Ne le zaradi interaktivnosti, tudi zato, ker so se njegovi liki v nasprotju z robustnimi, ki so bili dotlej značilni za animacije v Flashu, gibali prefinjeno, kot resnični ljudje. Danes je to nekaj običajnega. Takrat pa se je moral zelo poglobiti v fiziko, da je sprogramiral tak učinek.

Že kot mulc je bil odličen risar. Potem je padel v hip hop in v spotu benda Naughty by Nature opazil tako hud grafit, da je moral na ulico tudi sam. Za začetek je na črnuško osnovno šolo narisal mulca z džojntom in zraven pripisal žbe, pozneje so s kolegi ustanovili grafitarsko skupino Egotrip. Z enim od takratnih sotrudnikov, Velijem Silverjem, sta se lotila tudi odmevnega projekta mini galerij: dela več kot 20 umetnikov sta gostila kar v škatlah za čevlje.

Medtem je vzljubil računalnike in raziskoval jih je v obe smeri – razstavljal jih je na prafaktorje in se hkrati vse bolj poglabljal tudi v skrivnosten svet programiranja. Ko pa je v programu za predvajanje MP3-datotek Winamp odkril programček za ustvarjanje vizualizacij, se mu je odprl čisto nov svet. Svet, v katerem napišeš pravila, nato pa se likovna vsebina samo generira in generira. Kot da bi bila živa.

Najprej je ustvarjal animacije za Winamp, odzivne na glasbo. Povezal jih je v tri zbirke in zadnja, Pičkin dim 3, je postala velik hit. Naložilo si jo je več kot 300.000 uporabnikov, prebila se je celo v izbor Winampovih najboljših vizualij. Z animacijami pa je vse bolj bogatil tudi klubske dogodke. In po pričevanju tistih, ki so bili zraven, ko se je prelevil v vidžeja, je bil liga zase. Revolucionar. Drugi so tedaj uporabljali VHS-kasete, on je svoja dela programiral na računalniku. Potem se je pionirsko lotil še 3D-mapiranja, kar, preprosto povedano, pomeni, da je klub polepil s stiroporjem, ki ga je prej oblikoval v poljubne oblike, nato pa projekcije omejil le nanj. Vidžejanje je s tem ponesel še raven višje.

Zadnje čase vidžeja le še občasno. Ne zmore več delati po cele noči. Potreboval pa je tudi nov izziv. Naprej ga namreč ženejo le trdi orehi, ki jih je mogoče razbiti šele denimo z izgradnjo kakšnega stroja ali programiranja nečesa, česar se prej ni lotil še nihče drug. Prav zato je, potem ko je Line Riderja pred leti prodal družbi inXile Entertainment (odtlej je popolnoma v njenih rokah), odklonil, da bi delal zanje.

Zdaj živi v Makarski, kjer sta skupaj z ženo, hrvaško umetnico Lino Rico, vzpostavila tudi galerijo. Mika ga glasba. Že zato, da bi videl, kako je, če si vidžej svoje muzike ... Vse bolj pa se loteva tudi drugih umetniških projektov, skupaj z drugimi avtorji, v ekipah Cirkulacija in Multipraktik, pa tudi sam.

Svoj prepoznavni likovni izraz, svojo ljubezen do generativne estetike, ki je bila sprva ujeta v računalnike in projekcije, ob tem vse bolj prenaša v resnično življenje. Če jo je nekoč izražal zlasti prek programov, jo zdaj prek risarskih strojev, ki jih prav tako gradi sam. Je torej konsistenten - še vedno ne riše z rokami, temveč s stroji. In z glavo. In loteva se vse večjih površin, sten, tal Zavoda Atol in Ljudmile, zdaj ga čakajo trgi in ploščadi ...