Sky Ferreira: Night Time, My Time

+ + +

Sky Ferreira je pred štirimi leti, ko je bila še najstnica, zbudila zanimanje velikih založb. Razlogov je bilo več: kar nekaj ušes je zastriglo ob njenih demotih, ki jih je precej po »naredisamovsko« ponudila prek spleta. Takrat se je prebijala tudi kot igralka in fotomodel. Takšne, medijsko precej izpostavljene obšolske dejavnosti seveda zanimajo velike igralce v glasbeni industriji. In češnjica na torti: Sky Ferreira je otroštvo preživljala v družbi Michaela Jacksona. Kaj? Ja, njena babica je dolga leta urejala njegove lase in tako je Sky odraščala ob največji pop ikoni našega časa.

Jackson naj bi bil celo zakuhal začetek njenega pevskega urjenja in suhljato, bledolično osemletno deklico oziroma njene starše prepričal v prakso, s katero so se sicer začenjale kariere večine temnopoltih pevk soula – v petje gospela v cerkvi. Zadeva je postala resna nekje okrog njenega petnajstega leta, njen prvenec pa so prvič, in še zdaleč ne zadnjič, napovedali za začetek leta 2011.

To je sprožilo pravo kolobocijo. Izdajo albuma so marljivo prestavljali, spotoma tudi spreminjali naslov. Dober mesec pred izidom pa je mlada pevka poskrbela za svojevrstno promocijo: v New Yorku so jo v avtu, ki ga je vozil njen fant, ustavili policisti. Rezultat? Pri njej so našli ekstazi, pri njem pa samega hudiča, heroin. Mediji so se seveda obesili na rjavi sladkor in jo silovito napadli, a je jedrnato odgovorila: »Hej, s heroinom nimam nič, ekstazi pa danes jemljejo vsi.«

Pri komaj enaindvajsetih letih smo torej o Ferreiri slišali že precej, videli smo jo v oglasih uglednih znamk in po seriji malih plošč smo zdaj končno dobili celo njen prvenec. Night Time, My Time je plošča »artiš« strani popa. Meglene, rahlo robne strani popa. Ni niti približno takšna zvočna radikalizacija popa kot na primer glasba wunderkinda R & B-ja Franka Oceana ali Britanca Kwesa, a vseeno stavi na alter imidž. Distancira se od paketnega, »instantnega« popa, kljub temu pa meri na sredinske radijske valove in turneje po uveljavljenih glasbenih hramih.

Glede na vse mučke in zavoje pri pacanju albuma je ta presenetljivo urejen, koherenten, ključna beseda oziroma rdeča nit na njem pa je elektropop. In to elektropop časa, ko se Ferreira sploh še ni rodila. Seveda ne manjka novih elektronsko-plesnih prijemov in rockerske distorzije. O gospelu ni ne duha ne sluha. Zvočno skuša biti album malo oster, celo za ščepec punkerski, a ob poslušanju se zaradi precej ziheraške produkcije Ariela Rechtshaida (Solange, Haim, Charli XCX, Vampire Weekend) ta iluzija kaj hitro odčara.

Toda v kontekstu radijskega mainstreama Ferreira izstopa. Njen pop je brez pravih hitov in brez abotnih besedil. Je fakof vsem, ki so jo odpisali kot najstniški flop. To pa glede na današnja pravila igre šteje veliko.