Sibylle Lewitscharoff: Blumenberg

+ + + +

Materializirani metaforizem (skoraj)

Heidegger je še kar literarno obdelan, strastno in uničujoče; kot vase zaverovanega ljubitelja štrikanih dokolenk in brunaric se ga loti Bernhard v Starih mojstrih, še bolj pride do diference med hanzeatskimi ladjarji in avtorjem Biti in časa v Stadlerjevem romanu Smrt in jaz, midva. Pri Lewitscharoffovi je v tem nekajkrat nagrajenem delu čisto postranski; nekaj umetelnih citatov, ki jih študent bere v Amazoniji pred smrtjo in ga očitno prizemljijo, nekaj pripomb, nekaj fusnot na Arendtovo in Freuda, ne vse pohvalne, tudi na Habermasa, sicer pa v ospredju Hans Blumenberg, pri nas nepreveden, brez enote v bibliotečnem katalogu, meni do konca neznan.

Filozof in karizmatični profesor, ki se mu v življenje naseli lev. Za vse druge, razen za redovnico s široko odprtim tretjim očesom, neviden, malo ofucan, drugič spet ne tako zelo, pa vendar tudi izvor moči in radosti, živ dokaz opredmetenja metafor tako rekoč, skoraj kot vrh in potrditev Blumenbergovega razmišljanja. Beseda, ki sicer ostane, kar je, vendar na dobri poti proti mesu; profesor je dovolj zvijačen, da si ne privošči kakšnih taktilnih stikov, sliši in vidi in se ne dotika, sveto drži malo na distanci, izmodreno. Jasno, ker je učenjak, ga najprej spreletavajo vsi svetopisemski levi, pa tisti z melanholičnih gravur, levi kot nekaj, vendar se hitro pomiri. Potem spremljamo njegov profesorski vsakdanjik, prekinjan z zgodbami njegovih najbolj zavzetih študentov, vseh po vrsti čudakarjev, suicidalnežev in malce tudi nespretnežev v družabnem smislu. Romanizirana biografija, ki se očitno drži faktične podlage in je potem tudi malce slabše pripet del o obisku Afrike, se zaveda lastne samovolje pri učinkovanju neke teorije, zato so vmes poglavja, v katerih o tej samovolji in muhavosti, lastni avtoritarnosti nad stranskimi osebami tudi spregovori. Sicer gre za mehki biografizem; drugače kot pri nekaterih filozofskih sopotnikih, ki so povzeti v kurzivi, gre bolj za rekonstrukcijo izgovorjenega. Podobno kot recimo v Deklevovem romanu Oko v zraku prepoznamo lik in mišljenje karizmatičnega profesorja, pa spet ne. Ne gre za poskus popreproščenja filozofije, za njeno poljudno varianto, temveč za inspiracijo, ki seže v njeno neopredeljivo izhodišče, v predbesedni izvor – in ga literarizira, torej prenese na lasten medij in način artikulacije. Roman je kompozicijsko okreten, še ena od tistih proz – spomnimo se recimo Pijevega življenja –, v katerih se protagonist zrcali z živaljo in njeno nedoumljivo pričujočnostjo. Stranski liki so nekoliko odbiti in živahno karikirani, hkrati nas ne gnjavi s preveč trdo uporabljeno Blumenbergovo teorijo, da bi si odvzela pripovedno svobodo.