Snubci

Janko Lorenci

15. 11. 2013  |  Mladina 46  |  Kolumna

Slovenijo po malem zapušča pamet. Eden trdnejših dokazov za to je dejstvo, da celo med ljudstvo vedno bolj prodira mnenje: trojka naj le pride, vsaj red bo napravila. Pri tem se ve, kaj je povzročila drugod po Evropi: zmanjšanje BDP, naraščanje zadolženosti, socialno opustošenje, hud družbeni nemir. Čedalje več naših rojakov pa na prihod trojke ali EMS, njene le malo blažje variante, komaj čaka. Od kod ta čudaška posebnost?

Prvič, ljudje se očitno ne zavedajo, kaj konkretno jih čaka pod zunanjo komando. Za to škodljivo nevednost so po malem krivi sami, saj se očitno ne zanimajo niti za reči, ki jih živo zadevajo. Bolj krivi so mnogi mediji, ki prikrito navijajo za trojko, sladostrastno gojijo katastrofizem, ne analizirajo položaja, ne primerjajo škode zaradi dragega sposojenega denarja za bančno dokapitalizacijo s škodo, ki bi nastala s sladkim objemom trojke. Zgleden primer za tako invalidno novinarstvo sta bruseljska dopisnika nacionalne TV. Hitro govorita, nas zaupljivo gledata v oči, no, v kamero, kar dobro sta poučena o tekočem dogajanju, a nikoli, zares nikoli se niti za milimeter ne distancirata od EU, karkoli počne. Če bi se morala, bi jima bilo slabo in bi bruhala. Podobno kot naša politika sta vzgojena v strahu in spoštovanju do velikih in močnih.

Drugič, mnogi ljudje so apatični in trojka jih baš briga. Apatija je pomemben del protislovne čustvene godlje, ki napolnjuje slovenska srca in tišči razum v kot. Ta mešanica sega od obupa prek ravnodušnosti do besa, pogosto upravičenega, a praviloma slepega. Ker je dolgotrajna kriza že bolj ali manj normalno stanje, zbujajo privatizacija, visoki davki, krčenje teh in onih pravic, nekoč ostro zavračani, manjši odpor. To velja tudi za trojko.

Njena naraščajoča sprejemljivost govori tudi o katastrofalno nizkem zaupanju v politiko oziroma oblast. To nezaupanje se počasi bliža bolestni točki, ko ljudje že a priori nasprotujejo tistemu, kar počne oblast. In če je ta proti prihodu trojke, je vsaj del ljudstva zanj.

Svoj učinek ima tudi to, da trojko k nam že dalj časa kliče in vabi tudi Janša. Vemo, da bi mu velik del privržencev slepo sledil celo v reko z več krokodili kot vode. Janševi snubaški motivi so egoistični in za državo škodljivi. Pri klicanju trojke ga podpira trop mešetarjev, preračunljivcev in neoliberalcev, med ekonomisti razni masteni, šušteršiči, pezdirji, damijani in podobni uvozniki tuje ekonomske pameti. Če bi malo pogledali v baltske, vzhodno- in južnoevropske države ter okoli sebe in če bi imeli trohico socialne občutljivosti, bi neoliberalizem, s katerim so postali lokalno znani, že vrgli v smetnjak. Saj ni treba, da se pokesajo in to oznanijo urbi et orbi, samo prodajati naj nehajo svoje neomodrosti v raznih potuhnjenih oblikah. Ali pa naj jasno rečejo, ja, neoliberalci smo. Pri tem jim ni treba razgaliti prsi, ker jih ne bo nihče ustrelil.

Ljudstvo najbrž razmišlja tudi tako: saj že imamo domačo trojko, ki nas trdo privija. Če pride prava trojka, bomo dobili vsaj pomoč. Toda ta pomoč bo boleča in draga kot žafran. Uvožena trojka tudi ne bo naredila reda (v inšpekcijah, bankah, javnem sektorju, med tajkuni …), prinesla politične, poslovne in še kakšne morale in se nasploh šla Mesijo, kot nam dopovedujejo tepci in manipulanti. Namesto tega bo – predstavnica tujih, ne naših interesov – zaukazala klestenje in rezanje. In bomo gagali, prodajali zadnja velika podjetja in še hitreje postajali zaprašena provinca na obrobju Unije.

Vlada prihodu trojke in EMS nasprotuje in ima v tem pogledu prav. Pomenil bi bankrot, suspenz suverenosti in v veliki meri tudi demokracije (zelo hitro pa prav tako te vlade). Če bankrotiramo, bomo dokončno postali nemočna igračka v rokah Komisije, Nemčije, velikega kapitala … in padali še bolj in še hitreje, kot smo padali doslej. Vendar je zgolj nasprotovanje trojki (ekonomsko gledano reševanje likvidnosti države) bistveno premalo. Če si hoče vlada zanj pridobiti širšo podporo (veliko časa je že izgubila), bi morala javnosti jasno in razumljivo povedati, zakaj trojki nasprotuje, kaj bi ta prinesla itd. Razločno bi torej morala reči, da je to zastrupljena pomoč. Ritualno zatrjevanje Bratuškove, da trojke k nam ne bo, ne zadostuje. Grožnje trojke vlada tudi ne sme izrabljati kot figov list za to, da nastopa kot domača trojka. Hkrati bi morala ljudstvo prepričati, da deluje v prid elementarne solidarnosti in enakosti. To ji gre slabo od rok, glede odnosa do črnih gradenj prav katastrofalno slabo.

Trojkini snubci po novem govorijo, da bolniki s trojko na grbi (Grčija, Portugalska, Irska …) kažejo prva znamenja okrevanja. Bomo videli, kaj bo. Predvsem pa po takem puščanju krvi, po tako hudem nazadovanju res ni težko doseči majhnega vzpona. Ki so ga povsod plačale ničesar krive množice.

EU odločilno sodeluje v tej cinični igri lažne solidarnosti in je na ravni držav asistent najmočnejših članic, na ravni prebivalstev pa asistent kapitala in bogatih. Kar zadeva odnose med njo in Slovenijo, je res, da smo si krizo in zaostajanje v glavnem zakuhali sami. Toda vrhovi Unije nas po izbruhu krize dodatno tlačijo v blato. Vsilili so nam pretirano in prenaglo varčevanje, zdaj pa nas, med drugim, že nekaj mesecev ovirajo, da bi začeli reševati bančni problem, odločilen za okrevanje. Gre za strahovito dvoličnost. EU je postala konceptualno sporna, cinična, za svojo periferijo celo nevarna skupnost. Šibkejše članice straši in jih melje s trojko, ta trojka pa je v glavnem kar EU sama (Komisija in ECB).