Pasti domoljubja

Jurij Gustinčič

15. 11. 2013  |  Mladina 46  |  Pod črto

Kako naj se počuti človek, če mu dandanes govorijo o domoljubju, pričakujejo pa, da bo odgovoril v istem duhu? V šolah naj bi se trudili učiti, ne le da moraš domovino ljubiti, ampak se tudi pričakuje, da to vero sprejmeš ali se vsaj ne izrekaš proti njej. In to se po pravilih, ki smo jih sprejeli in o katerih se ne razpravlja, tako ali drugače, bolj ali manj dogaja. Pokažite mi učitelja, ki bi pred učenci zasmehoval ljubljeno deželo.

Nič ni ovira, ne razumski pomisleki ne razmere, v katerih živimo. Pri tem ne pomeni nič, da se razmere v deželi porazno slabšajo in da lahko vsak, tudi šolarčki, vsak dan doma ali na ulici opazi neizpodbitna dejstva, ki kažejo, kako se razmere v deželi slabšajo – tudi po tem, ko je bilo že napovedano, da je padanja konec in da se bo začel nov vzpon, kakršnega je bila dežela nekoč – še včeraj – že deležna. Še več, reklame na televiziji nam povedo, da so nekateri proizvodi, ki jih dežela ima, najboljši na svetu, da moramo biti na njihov slovenski izvor poseben ponosni, čutiti moramo kot nekaj izrednega, da jemo ali kupujemo nekaj popolnoma, enkratno svojega.

Živel sem, brez pretiranega lastnega hotenja, tam, kjer sem besedo slovenski včasih slišal le, če sem si jo ponavljal v mislih. Živel sem po svetu, največ v ogromnih mestih, supermestih, kot se danes reče. Jezika, o katerem sem vedel, da je moj materni, včasih nisem slišal tedne in mesece. O domoljubju ni bilo mogoče razpravljati, za to nisem imel sobesednika, toda veljalo je, tudi zame, da gre za nekakšno sveto stvar, da pač obstaja tudi, če izgine iz okolice.

Opazoval sem druge narode tudi tako, da sem meril njihovo domoljubje. Če pokažejo, kako in koliko. Mati Rusija, ki sem jo spoznal, je uradno v sovjetskih časih zaživela v javni govorici šele takrat, ko so jo napadli Nemci. Pred tem je dolgo veljala za nekaj zastarelega, no, rekli so buržoaznega. Nato pa so jo kaj hitro, čez noč, spremenili v geslo in občutek. Šlo je tako daleč, da je znani muzikolog Asafjev javno rekel, da je v Beethovnovi Eroici slišal korake pruskega vojaka. Vse domače, tudi tisto najbolj zastarelo, tisto še posebej, je postalo nekaj svetega. In potem se je zaljubljenost v vse domače razširila po svetu. Na Zahodu so tudi uganjali domoljubje, vendar pod širšimi parolami, kot slavljenje dosežkov demokracije, denimo, zlasti Američani. Američan je ponosno izjavljal, da je usmerjen demokratično, in to je bila njegova oblika domoljubja. Saj nihče ni tako demokratičen kot oni. To je bilo seveda domoljubno.

Angleži, ki so bili churchillovsko domoljubni, so bili posebno previdni pri tem, kako naj bo videti njihovo domoljubje. Bilo je globoko, a so opazili, da ne delujejo nacionalistično. O sebi ne bi nikoli rekli, da so nacionalisti, to so bili vsi drugi, no, večina. Nacionalizem je bil pojem, ki ga niso nikoli povezovali s sabo – a ko se je govorilo o drugih, predvsem manj pomembnih narodih, so Angleži brez zadržka govorili, kako se pri teh narodih čuti nacionalizem. Ne domoljubje, ampak nacionalizem, kakršenkoli že je.

Dandanes smo daleč od tistih časov, ko so o domoljubju govorili kot nečem, kar ne pristaja civiliziranemu človeku. Ljubili so vse domače, le v novih oblikah. Moralo je imeti korenine. Slavni londonski nogometni klub Chelsea je pod taktirko ruskega milijarderja tako napredoval, da nekaj časa v njegovem moštvu ni bilo niti enega Angleža, a vendar so bili nanj zelo ponosni. Bil je nekaj angleškega, so govorili pri vseh tujih obrazih in barvah kože v klubu. Za ponos neke nacije rod ni bil več tako pomemben, pomembni so bili dosežki. Še Nemci so se zbudili in svoj v vojnah izgubljeni nacionalni ponos dvignili na visok položaj, kot dosežek nacije, se je mislilo, četudi ne vedno govorilo.

Sestava prebivalstva je bila vedno manj pomembna. No, Američani si nacionalne izključenosti nikoli ne bodo mogli privoščiti, saj so se pritepli z vseh koncev sveta, nekoč predvsem iz Evrope, zdaj tudi iz Južne Amerike in Azije. Vse druge je življenje naučilo, naj bodo pri tem previdni. Neki deželi vedno bolj pripadaš zato, ker imaš njeno državljanstvo, ne drugače. Srbi, Hrvati, Bošnjaki, ki živijo med nami v Sloveniji, so vsi tudi Slovenci. Sam pojem nacije dobiva novo, bolj državno zaznamovanost. Slovenec tako rekoč si, ker v Sloveniji živiš, ne pa zaradi etničnega izvora. Ko gledamo Novakovića, kadar zabije gol, je pravi Slovenec. Tako je kot v Ameriki z raso. Zdaj si enakopraven in enako spoštovan Američan, ne glede na barvo kože.

Domoljubje je vedno manj vezano na izvor in jezik, barvo kože ali karkoli drugega. Pomembno je, komu zemljepisno pripadaš. Angela Merkel je svojim Turkom, ima jih več milijonov – rekla, naj se počutijo, kakorkoli hočejo, ampak jezik, nemški jezik, morajo dobro znati. Pripadnost Turkov je torej vezala na jezik. Lahko bi rekli, da je v tem zadela ob tisto stvar, o kateri govorimo – domoljubje. Saj ne moreš pripadati nekomu, čigar jezika ne govoriš.

Kar zadeva nas: ali smo domoljubni in ali to moramo biti?

Ali se domoljubje najbolje izraža tako, da poudarjamo, da smo Slovenci in da je naša dežela Slovenija, pa tudi, da je vse slovensko dobro in ima prednost pred tujim, ali pa se domoljubje izraža drugače, brez patosa in brez velikih besed. Denimo tako, da ne razglašamo ob vsakem zasuku, kako preudarno bomo naredili naslednji korak, marveč ga res najprej naredimo in šele potem o njem govorimo. Domoljubje bo največje takrat, ko bomo napovedali, kaj moramo storiti v prihodnjem obdobju, potem pa se bomo na to temo oglasili šele, ko bomo napovedano začeli uresničevati. Ko bomo krizo, ki smo jo sicer napovedovali v preteklosti, sicer hoteli premagati, čeprav o njej neprestano le razpravljamo.

Življenje pisca te kolumne je potekalo zunaj tistega, kar imenujemo domovina. Ali kakor jo pač razumemo. Odkril sem, da sem jo ljubil bolj, dlje ko sem bil od nje. Najbolj takrat, ko niti nisem srečal človeka, s katerim bi lahko govoril materni jezik. Daljava je nekaj, kar človeka naredi domoljubnega. Dosežek bo, ko se bomo naučili biti čim bolj domoljubni, tudi ko bomo stali drug ob drugem, brez medsebojne oddaljenosti, kar tako.