Človek pred kapitalom in lačni otroci sveta

Maja Novak

15. 11. 2013  |  Mladina 46  |  Ihta

Kadar ne pešači po metroju, kadar ne poljublja beračev in kadar ni nikjer nobenega tajfuna, da bi lahko molil za njegove žrtve, papež Frančišek piše pisma. Že vrabci na veji v nedeljski šoli čivkajo, da je nedavno pisal predsedniku Putinu in senatorju Scalfariju ter ju opomnil, kako pomembni so ljubezen, sloga in bratstvo, človek pred kapitalom, mir med narodi ter lačni otroci sveta; človek se včasih vpraša, ali ni bil sveti oče v svoji prejšnji inkarnaciji miss Argentine.

Le tisti, ki ob prebujanju z jutranjo kavo in računalniško igro raje poslušamo glasno žlobudranje italijanske Rai kot sladkorno peno Mojce Mavec, pa vemo, da je Frančišek pred dobrim tednom pisal tudi nekemu italijanskemu vojaku (katerega ime sem pozabila, ker sem si morala prav ob njegovi omembi prislužiti dodatno življenje na osmem nivoju in ker je to, da pozabijo tvoje ime, tako ali tako usoda vseh plačancev tega sveta). Soldata muči zdravje, ker je v Afganistanu staknil hudo rano, in papež mu je zaželel čimprejšnjega okrevanja, pa seveda ljubezen, slogo in bratstvo, čim več človečnosti in kapitala ter mir med narodi in kruh za vse lačne otroke sveta.

Tako so se potrdile moje domneve, da sta vsa Frančiškova prisrčnost in skromnost le kostum dvornega norčka neoliberalizma, ki naj odvrača pozornost od nerešljivih problemov obeh, RKC in kapitalistične družbe, ter ad infinitum, to se pravi, vsaj še danes, perpetuira njun zdajšnji ustroj. Kajti ko bi bil papež res Kristusov namestnik na Zemlji ... in ko bi bila jaz papež ... čakaj, ne, to najbrž ne bo šlo, ampak ko bi bila vsaj nuna, kaka mati prednica katerega od uglednih redov, ki bi prijatelju Bergogliu pisala govore in pisma (saj menda ne mislite, da jih piše sam? – kje pa ste še videli kakega velmoža, ki se znajde brez plagiatorstva?), bi pismo ranjenemu vojaku zastavila malce drugače. Recimo takole.

»Dragi miško, žal mi je, da te boli, in upam, da te bo kmalu nehalo, ampak – kaj hudiča si sploh iskal v Afganistanu? Ja, seveda, zgolj povelja si ubogal in ta so te napotila v državo, ki ni tvoja država, ampak kako je sploh prišlo do tega, da si moral izpolnjevati ukaze? Zakaj si stopil v vojsko, miško? Saj Italija ne pozna obveznega služenja vojaškega roka! Ubijanje si si izbral kot poklic. Recimo, da te razumem. Morda nisi bil dovolj pameten za prave šole in resnične službe, morda nisi znal drugače rešiti problema brezposelnosti – a zakaj potem z orožjem braniš družbeno ureditev, ki ti je ta problem naprtila na pleča? – in morda se ti je tako kot mojemu prapradedu ... khm, hočem reči, prapradedu moje prijateljice, matere prednice, ki mi pomaga sestavljati to epistolo ... zgodilo, da se ti je med gostilniško debato sogovornik nekajkrat po naključju nasadil na nož, pa se je bilo treba skriti v uniformo ... Naj ti bo, saj razumem. A nikar mi ne govori, da te je v vojsko pripeljala ljubezen do domovine, kajti ko sem zadnjikrat pogledal, tvoje lepe Italije ni napadal noben močnejši ali vojskovanja bolj vešč sovražnik (občina Sežana, denimo), pa tudi nobeden od italijanskih otokov ali teritorialnih eksklav ne leži v Srednji Aziji. Kaj si iskal tam, miško?«

Vsa Frančiškova prisrčnost in skromnost sta le kostum dvornega norčka neoliberalizma, ki naj odvrača pozornost od nerešljivih problemov obeh, RKC in kapitalistične družbe.

Oh, saj res (bi glasno pomislil Frančišek, natančneje, moj redovniški alter ego), zato si bil tam, ker je tako hotel Nato, katerega prijatelji ste Italijani (ob tem si moja mati prednica ne bi mogla kaj, da ne bi povedala, kako je evfemizem »naši prijatelji« v mednarodni diplomaciji s pretirano rabo nekoč degradiral slovenski zunanji minister Rupel, za njim pa še zlati oponaševalec Borut Pahor); ampak če vojska neke države ravna po direktivah Nata, moj miško (bi nadaljeval papež), to ni domoljubje. To je politika, politika pa je kurba.

Okej, v redu, nehajte se dreti name. Mogoče bi papež res raje napisal »prijateljica noči«.

Politika, ne domoljubje (bi rekla Frančišek in mati prednica Marija Ana), veleva, da velesile na strehe svojih veleposlaništev postavljajo cela gnezda in gozdove prisluškovalnih naprav, ki vohljajo za državljani domnevnih zaveznic, in politika, ne domoljubje, od ljudi v uniformi zahteva, naj se na trenutke vedejo tako, kot da so se sprli z zdravo pametjo in krščansko moralo. Danes, ko si po pol stoletja nespretnega eksperimentiranja s socializmom niti naši prijatelji Slovenci ne drznejo več dvomiti o izključni zveličavnosti kapitalizma (bi rekel papež), mora takle človek v uniformi natanko premisliti, ali je ne bi raje slekel. To ne velja le zate, moj miško, temveč tudi za policaje. Kajti do zob oboroženi želvaki so tisti, ki vdrejo v uredništvo malone v ilegalo potisnjene grške nacionalke, ko ta graja varčevalne ukrepe, ki jih je vladi vsilila EU; vsaj deset uniformirancev mora biti navzočih pri rušenju vsake črne gradnje, da bi z orožjem in neprebojnimi ščiti varovali rušitelje pred golorokimi sosedi tega ali onega lastnika brunarice, ki se jim revež pač smili; policisti so tisti, ki s pendreki in prostoročno planejo na demonstrante, ko ti sredi Moskve praznujejo obletnico oktobrske revolucije, in pazniki v neznanem sibirskem taborišču, v katerem je izginila ena od članic benda Pussy Riot, zagotovo tudi nosijo uniformo. Tu domovine že zdavnaj ni več. Niti krščanskega nauka. Današnja vojska in policija povsem očitno postavljata kapital in njegove zahteve pred katerega koli človeka.

»Kaj torej iščeš v njunih vrstah, moj miško?« bi vprašal papež, ko bi bil res papež.