Pikado proti nestrpnosti

Med filmi, ki si jih lahko ogledamo na 23. filmskem festivalu LIFFe, je tudi italijansko-slovenska koprodukcija Zoran, moj nečak idiot, prvenec italijanskega režiserja Mattea Oleotta ter očitno najuspešnejši skupni projekt filmarjev s slovenske in italijanske strani meje.

Oleotto se je filma lotil, ko se je po trinajstih letih življenja v Rimu vrnil v domačo Gorico. Takrat je začel opazovati okolje, v katerem je odraščal, in najbolj so se ga dotaknili ljudje s podeželja, ki se jim nikoli prav zares nič ne zgodi, a se kljub temu ne zmorejo premakniti z mrtve točke. Vse te ljudi je združil v vlogi ciničnega, zagrenjenega pijanca Paola, ki ga je upodobil priznani igralec Giuseppe Battiston, in jih nato skušal vreči iz ustaljenih tirnic tako, da jih je nepričakovano soočil s prihodom Zorana, sramežljivega najstnika iz Slovenije, ki ga je upodobil Rok Prašnikar. Prav ta dva lika, ki skupno točko najdeta šele, ko se izkaže, da je Zoran naravni talent za pikado, in začneta šele potem spletati topel, srčen odnos, zgovorno prikažeta, da življenje na obeh straneh meje ni harmonično in idilično, temveč polno predsodkov in stereotipov. A te je mogoče preseči, zato je Zoran film o povezovanju, o večji strpnosti in sožitju. Film, skupni projekt zamejske produkcijske hiše Transmedia (Aleksandrinke, Archeo) in slovenske Staragara (Kruh in mleko, Circus Fantasticus, Archeo), je premiero doživel na beneškem filmskem festivalu, v isti dvorani kot Razredni sovražnik Roka Bička. Tudi Zoran se je domov vrnil z nagradami, osvojil je nagrado občinstva na Tednu kritike, Battinston si je prislužil posebno omembo Združenja evropskih in sredozemskih kritikov, filmu pa sta pripadli tudi nagrada zveze italijanskih kinoklubov in omemba v posebnem projektu, ki se zavzema za distribucijo kakovostnih filmov.

Sledila je uspešna pot po italijanskih kinodvoranah. Pri nas smo si Zorana premierno ogledali na Festivalu slovenskega filma in zdaj še v kategoriji Perspektive na ljubljanskem LIFFu.