Alan Lightman: Gospod b

+ + + +

Kratka zgodovina večnosti

gospod b, prvoosebno: »Če se prav spomnim, sem sklenil ustvariti vesolje, potem ko sem se komajda prebudil iz sna.« Tako pravi v prvem stavku nekakšne Geneze Lightmanov pripovedovalec, sam b, in že s tem opozori na svojo samovoljo in skoraj ignoranco. Ta ima potem, vsaj za nas, efemerno mrgolenje vesoljskega prahu, izraženo tokrat v številkah, res gromozanske posledice.

Gre za zgodovino sveta v prozi, za literarizacijo znanosti; to je znanstvena proza, torej dobesedno science fiction, ne fantastika iz zmaknjenih vesolij in časov kar tako. Lightmanova proza, sam je teoretski fizik, je radikalno razvijanje hipotez znanosti; te v znanosti ne morejo biti preverjene tudi zato, ker znanost ne more razmišljati zunaj okvira, zunaj meje vesolja, proza pa lahko. Pri čemer Lightman te hipoteze razvija za nazaj, v smer preteklosti, da bi potrjeval, ne rušil znano. Vse bolj dobivamo vpogled v b-jevo delavnico, v dileme, kakšne zakone naj dodeli vesolju. Z nastankom materije se pojavi tudi senca, ob stvarniku skušnjavec s peklenščki, eno brez drugega ne gre. Imamo potem očarljiv preplet vonnegutovske simulacije stvarnika in nekaj tistega humorja, ki naseljuje vesolje v Calvinovih Kozmokomičnih in pridih Mojstra in Margarete. Zraven pa rojstvo materije iz energije, gravitone, bozone, zine in vine, nevtrine, fotone, elektrone, kvarke in skvarke, mione in kar je še teh drobnih bitij v materiji; zamete nas infinitezimalnost, rotirajoči ples števil tipa n na trideset ali n na minus petindvajset, in se nam ob silnih planetih in elementih in frekvencah skoraj namede tudi od silnih nenapisanih ničel.

Čeprav se nam je zdela poroka diskurzov nemogoča, razen na škodo enega od njiju, je Lightmanu uspelo združiti znanstveno eksaktnost z domišljijo mitologije. Znanstvene ugotovitve nam podaja skozi stvariteljske dileme, kakor napadajo b-jevega nečaka iz nefunkcionalne družine z nergavima stricem in teto, ki ga nagovarjata, da bi se igral z vesolji, ali mu to odsvetujeta. To je duhovita in sproščena kozmogonija, ki se naslanja na Staro zavezo, Upanišade in indijanske mite o stvarjenju, prenos v okvire kvantne, ponekod, vsaj kar se tete tiče, tudi kvantaške fizike, ji ne vzame očarljivosti. Seveda se, kot del teoretske fizike od Heisenberga naprej, vse zvrne v etiko in duhovnost, malo pa tudi v poezijo, in ob koncu vesolja je po hipu žalosti spet novo b-jevo stvarjenje, in tako v neskončnost, če že beseda ne bi predpostavljala neke neobstoječe končnosti.