Erich Fromm: Anatomija človekove uničevalnosti

+ + + + +

Študija, v kateri avtor razloči obrambno agresivnost od maligne, ki jo tvorita krutost in destruktivnost.

V obširnem delu Fromm najdeva enega izmed vzrokov destruktivnosti tudi v dolgočasju. Kronično dolgočasje izpostavi za enega najbolj patoloških pojavov sodobnosti. Ker človeka duši praznost, hlepi za razburjenjem, ki mu ga prinesejo poročila o kriminalnih dejanjih, nesrečah in krutosti. To mu prežene dolgočasje, ne da bi bil sam notranje aktiven. Podoben užitek doživi tudi, ko drugega spravi v zadrego, kar sicer velja za »nedolžno« hecanje. Kdaj pa napravi fatalni korak, ki vodi v umor, pri katerem motiv ni sovraštvo, ampak potreba izkusiti, da si, da si akter in da si zmožen vpliva na druge. Skratka, namesto užitka v svojem početju si izbere užitek v mrcvarjenju drugih.

Legendarni psihoanalitik to demonstrira s tremi kliničnimi primeri: Stalina, Himmlerja in Hitlerja. Sovjetski voditelj je med drugim rad ustvarjal psihodrame. Tako je svojega mladostnega tovariša Kavtaradzeja, ki mu je pred revolucijo rešil življenje, poslal v Sibirijo, časniki so nato objavili njegov protistalinski članek, toda Stalin ga ni spravil ob glavo, ampak ga je dal prepeljati nazaj v moskovski vsakdanjik. A kmalu zatem je bil nesrečnik že aretiran in obsojen na smrt. Dolgo je v celici čakal na poslednjo uro, potem pa so ga nenadoma izpustili in mu dali stanovanje. Tam je bival kot slehernik, nato pa se je v proletarskem bloku lepega dne pojavil sam Stalin, ki je prišel obiskat starega prijatelja. A že naslednjič je sledil salto mortale – Džugašvili ga je poklical k sebi in mu na uradni večerji zabrusil, da ga je hotel ubiti. Držal ga je nihajočega med življenjem in smrtjo. Pri drugih je sadistične preobrate usode pripeljal do pogubljenja.

Izjemno delo o patologiji destruktivnosti.