Vdor socializma

Janko Lorenci

22. 11. 2013  |  Mladina 47  |  Kolumna

Minuli teden je bil za Slovenijo dober teden. Bruselj je požegnal vladni proračun, grožnja trojke se je zmanjšala. Vlada lahko zdaj deloma zrahlja zategovanje, s katerim ljudstvo čezmerno stiska za vrat in s katerim je preveč goreče stregla vrhovom Unije.

Druga dobra stvar: evropska ljudska stranka je pritisnila na našo suverenost in sodstvo, podprla Janšo (kot že prej Orbana, Berlusconija, Sanaderja) in pokazala, kako gnila je. Isti Janša, dokazani lažnivec in manipulant, kliče k nam trojko in s tem hudo škodi državi. Oboje skupaj ga bo še nekoliko bolj potopilo, to pa bo državi v prid.

Tretji obetavni premik: prvo povezovanje alternative in vstop programskega socializma na našo sceno. Ta premik je morda najpomembnejši.

Tri alternativne skupine so se povezale in nameravajo ustanoviti stranko, ki se bo verjetno imenovala Solidarnost. Iniciativa za demokratični socializem, ki se bo tudi prelevila v stranko, pa je prišla na dan s programom. To sta dve skupini oziroma stranki, ki za zdaj na altersceni najbolj štrlita.

Alternativa je in bo ostala mozaična, njena koncentracija in povezovanje posamičnih sestavnih delov pa je prvi pogoj za uspeh na volitvah. To povezovanje zaradi programskih razlik, veljave, vprašanja voditeljstva itd. ne bo lahko. Prav Solidarnost in Iniciativa se bosta morali, če hoče alternativa na volitvah prodreti, nujno povezati.

Razlike med njima so znatne. Če stvar zelo poenostavimo, je Solidarnost za popravo, Iniciativa pa za odpravo kapitalizma.

Tako vzeto pomeni Iniciativa res pravo alternativo, saj ponuja drugačen sistem – namesto kapitalizma socializem. Staviti nanj je po svoje dvorezno, bolj kot v kaki razviti evropski državi, kjer se socializem včasih enači s socialdemokracijo. V naših krajih, ki so živeli najprej v trdem komunizmu, nato v mehkejšem, a vseskozi nedemokratičnem socializmu, je to sumljiv, s čustvi preobložen pojem, ki pa v krizi in v čedalje surovejšem in čedalje manj demokratičnem kapitalizmu v marsičem (zlasti glede večje družbene enakosti) spet postaja širše privlačen.

Socializem, kakršnega ponuja Iniciativa, je revolucionaren, saj se zavzema za odpravo trga in konkurence, za delavsko upravljanje v podjetjih in za »demokratično planiranje« na makroekonomski ravni itd. Njegovi avtorji, mišljenjsko strnjena, teoretično dobro podkovana, a politično neizkušena skupina s skupno preteklostjo v delavsko-punkerski univerzi, socializem ponujajo kot razvojno prednost in kot svojo različnost, ki jo tudi vizualno poudarjajo z zvezdo.

A to je še vedno samo program, ideja, vizija neke ureditve. Njeno vsebinsko radikalnost mehča postopnost uvajanja zamišljenega socializma. Postopnost v programu ni izrecno omenjena, vendar je jasno izražena s predlogi za spremembe, ki izhajajo iz sedanjega stanja. Postopnost – ki predpostavlja sodelovanje z etablirano politiko – narekuje že sodelovanje v volilni tekmi in sprejemanje demokracije, kakršno pač imamo. Narekuje jo tudi zavedanje o tem, kako je/bo razporejena politična moč. Tudi pri Iniciativi imamo torej, kot se zdi, opraviti z realisti.

Premik, ki ga je alternativa napravila ta teden, je še daleč od politične ponudbe, zrele za uspešen volilni nastop. Povezovanje in programi so seveda pomembni, toda brez dobre nadgradnje (kadrovske, organizacijske, medijske …) pomenijo malo. Zlasti za Iniciativo, ki hoče ostati stranka-gibanje, da je realna politika ne bi spridila, bo to morda trši oreh kot za Solidarnost, ki že premore nekaj ljudi s politično prakso. S tem v zvezi bi bilo dobro, ko bi obe skupini, ki sta generacijsko zelo narazen, zavestno pritegovali ljudi in strokovnjake druge starosti z drugačnimi izkušnjami.

Prodiranje alternative na politično prizorišče bo zbudilo močan odpor. Etablirana politika, vsa v strahu za preživetje, v alternativi ne more videti drugega kot nevarnega nasprotnika. Težave bodo delali tudi statusquojevski mediji. Nacionalna TV ni predstavitve Iniciative niti omenila – iz strahu pred besedo socializem? –, Delo ji je privoščilo le enokolonec. To je neprofesionalno, pomeni podporo etablirani politiki in strah pred spremembami. Ali pa vsaj banalno miselno lenobo urednikov.

Upanje alternative sta pritisk ljudstva in položaj v deželi. Kriza in socialna stiska se bosta nadaljevali, ugled celotne politike je na psu – kaj bi bilo bolj naravno, kot da se volivci obrnejo k novim političnim grupacijam, ki ponujajo resne popravke sistema in niso obremenjene z grehi stare politike. Na uspeh alternative bi ugodno vplivala tudi potrjena obsodba in s tem povezan politični zaton J. Janše. Potem bi si volivci (zlasti levi in nihajoči) upali voliti bolj tvegano – staviti na manj znano novo politiko.

Osnovno merilo uspešnosti ali neuspešnosti alternative bo vstop v parlament. Če se bo kriza vlekla ali celo zaostrila, alternativa pa bo nastopala prepričljivo, morda postane celo močna parlamentarna sila. Oportunisti, preračunljivci in statusquojevci lahko malo trepečejo, kar je v redu. Naša država je del južnega obrobja EU, kjer je kriza najhujša, družbeno vrenje pa najmočnejše. V strahu pred prihodnostjo se zdimo prvič malo bolj pripravljeni na spremembe. To je zdrav refleks. Kajti če zaostajaš, kot zdaj zaostajamo mi, je največja vseh nevarnosti zacementiranost, negibnost, nespremembe. In dobro je, da začne v dosedanjo otrplost, prepojeno z uničevalno neoliberalno miselnostjo, vrtati tudi ideja socializma. Zahodni kapitalizem se je pospešeno povampiril, potem ko je izdihnil (sovjetski) komunizem.