Ivan Rocco, modni oblikovalec

Nekoč je med brskanjem po družinskih spominih naletel na razglednice, ki so jih, ko je bil še majhen, prejemali z Jadrana. Zazrl se je v pomirjujočo modrino in se spomnil, da si je vedno želel, da bi kdaj prispela tudi kakšna razglednica od zelo daleč, denimo s Havajev, ki so se mu takrat zdeli obljubljena dežela. Upal je, da bo to razglednico nekoč odposlal kar sam.

Želji iz otroštva se mu še vedno nista izpolnili. A točno tisti trenutek, nabit z nostalgijo in nečim nedosegljivim, je zanetil iskro. In ta se je pozneje razplamtela v vsaj dve kolekciji oblačil. Prvo je poimenoval Tropicália, drugo Waikiki. V prvo sodi denimo obleka z oranžno-ciklamnimi cvetnimi popki in rumenimi dodatki, v drugo srajca, pol temno modra, pol rdeča, posuta z belim potiskom in črtami ter bež vsadki, na katerih se za svoj prostor borijo svetlo modre in roza cvetlice.

Te nenavadne kombinacije so ga v lanskem in letošnjem letu izstrelile kot enega naših najobetavnejših modnih oblikovalcev. Kot tistega, ki se ne boji barv in vzorcev ter z njimi tudi venomer eksperimentira. Le zakaj namreč ne bi bili drzni? Pa ne le ženske – le zakaj si te svobode ne bi vzeli tudi moški, pogosto še večji ujetniki tistega, kar je sprejemljivo, a nas hkrati dela povprečne?

Že kot fantič se je poigraval s takšnimi idejami. Bil je navdušen risar in s svojimi stvaritvami je najprej krasil domače stanovanje, v četrtem razredu pa se je začel udeleževati slikarskih tečajev, in ker je mama šivala, je na papir najraje prelival prav ideje za nova in nova pisana oblačila. Potem je kot srednješolec izdelal prvo »pravo« oblačilo in z njim sodeloval na natečaju za mlade modne oblikovalce. Podvig je bil tako usoden, da se je, čeprav je razmišljal tudi o slikarstvu, pa tudi o medicini in biologiji, nazadnje vpisal na študij oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti.

Tam je začel postopoma razvijati svoj danes tako zelo prepoznavni slog. Njegova kolekcija za končno revijo četrtega letnika je bila sicer še povsem darkerska, zaznamovana s črnino in z usnjem, a mentorica za diplomsko kolekcijo Nataša Peršuh je slutila, da v njem ni le temačnost ... in postopoma je popustil, spet segel po barvah in vzorcih ter se nazadnje v njih popolnoma našel.

Peršuhovi je še danes hvaležen za spodbudo, naj gre prek svojih meja, obema z Zoranom Garevskim pa tudi, da sta takratno generacijo izstopajočih mladih oblikovalcev povezala v platformo Young@Squat in ji omogočila preboj. Zaveda se, da bi bilo deseterici, katere del je tudi sam, brez podpore obeh priznanih imen neprimerno težje. Tako pa je nastala prijateljska ekipa, ki podpira drug drugega, si pomaga z nasveti, včasih ustvari skupno kolekcijo, lani je osvojila tudi nagrado trend … predvsem pa zbuja optimizem, da se avtorskemu delu v Sloveniji kljub potopu oblačilne industrije in prevladi hitre mode morda vendarle obetajo svetlejši časi.

To je tudi sporočilo, ki ga želijo sami posredovati mlajši generaciji, ki ji bodo že kmalu predali platformo Young@Squat, medtem ko se bodo sami zavihteli v že uveljavljeno Squatovo ekipo. A še vedno jim ni lahko. Sam kljub mnogim naklonjenim odzivom in nagradi za perspektivnega oblikovalca na lanskem Mesecu oblikovanja za to, da lahko preživi, opravlja vsakodnevno službo v čisto drugi dejavnosti, v jutranjem programu koprske televizije. Prve izkušnje z mediji je sicer nabiral že kot najstnik na Radiu Koper.

Vseeno je tako zelo trmast. Pravi, da ga prav nič ne more zaustaviti. Zadnji dokaz je najnovejša, spet toplo sprejeta kolekcija Chinese chola/o, ki jo je nedavno predstavil na ljubljanskem in beograjskem tednu mode. Tudi tokrat si je dovolil sanjati o oddaljenih kulturah, hkrati pa je navdih črpal tudi v dveh umetnostnih področjih, ki sta mu še posebej ljubi, ob slikarstvu je to še glasba. Njegov moški v nežno roza svetleči srajci z modrimi in vijoličnimi rožami ter ženska v bež karirasti jakni z ostrimi modrimi in roza zarezami tako pričata, kako bi se oblekli kitajski avantgardni slikarji, če bi pripotovali v Mehiko in prisluhnili raperjem cholo subkulture.