David Albahari: Götz in Meyer

+ + + +

Portreta neznanih

Moje družinsko drevo se je olistalo, razvejilo in okrepilo, pravi pripovedovalec, potem ko iz sorodnika po metodi za vsakega bližnjega bombon, prepovedan zaradi sladkorne, izvablja imena. Vendar se je to drevo tudi osulo, od sedeminšestdesetih zdaj ponovno evidentiranih je živih samo pet sorodnikov, šesti, pa ne zaradi bombonov, kmalu umre, naravne smrti; drugi večinoma zaradi zastrupitve. S plinom. Družinska anamneza.

Ko se okoli petdesetih začne pripovedovalec, ki nikakor ni Albahari, ni avtor, starejši je in bolj naiven, bolj pretresen in neposreden, nesfiltriran, ukvarjati s preteklostjo in z družinskim deblom, naleti na podatek o likvidacijskem kamionu, ki z dvema specialcema brez obraza, Götzem in Meyerjem, skrivnostnima tudi še po marsičem drugem, zakonskem stanu, hobijih, pride v Beograd. Da bi ob vsaki vožnji sprejel sto ljudi in jih zaplinil z izpušnim plinom mimogrede, na poti do že pripravljenih jam. V glavnem Judov, ki jih potem srbski ujetniki pod obljubo delovnih taborišč na Norveškem iztovorijo.

Iz podatka o tehnologiji uničevanja, namenjeni krajem daleč od taborišč, zraste ta pripoved. Albahari se je z družinsko preteklostjo in judovskimi koreninami že ukvarjal, v Vabi recimo, in prizadetost nedvomno koristi tej pisavi, artikuliranosti doda globino in nadih nerazumljive usodnosti. Tudi tokrat počasi razvija zgodbo, vidi se raziskava, vidi se zaprepadenost ob nedoumljivosti zla in banalnosti njegovih izvrševalcev (to si deli z Arendtovo), ki se očitno hitro navadijo vsakodnevne rutine. Ta je v Beogradu, preden se je pokvarila nosilna os kamiona, trajala kakšnih sto prevozov, nedelje prosto. Albahari je škrt, niza špekulacije o obeh pa o šefu taborišča, nekaj zve od preživelih, nekaj iz telegramov in ukazov, shranjenih v Berlinu in v beograjskem judovskem muzeju, fakti in razmislek, fakti in špekulacija: kako sta delovala, kaj sta mislila človeka, Götz in Meyer, duh jednoten v dveh telesih, ki se skoraj materializira. Pot v skrivnost je tudi pot k norosti, včasih je že kar mejno, tadva, G & M, sta vseprisotna, še bolj kot zaplinjeni sorodniki, obsedata s skrivnostno odsotnostjo, slehernika v velikem uničevalnem stroju, ki z vlogo zobčka v zapletenem mehanizmu nista imela težav, nič disciplinskih, nič. Albahari je seveda pisec s kilometrino, izbrusil in prekalil se je v različnih pripovednih legah, in ta proza dobro lovi ravnotežje med krikom in literarno igro, ki ji mogoča ob nedvomni prizadetosti kar nekaj prostora za pripovedne strategije, razporejanje fiktivnih – in malo manj – oseb, predvsem pa gost, uvrtan, angažiran in očarljiv pripovedni tok.