Mokrocveteče rož’ce praznovanja

Maja Novak

29. 11. 2013  |  Mladina 48  |  Ihta

Zagotovo je v Štoparskem vodniku po vesolju, kot si ga je zamislil Douglas Adams, med drugimi osupljivimi podatki naveden celo razlog, zakaj Slovenci oba osrednja dogodka, povezana s knjigo, prirejamo v dneh, ki praviloma izstopajo po móči in hladu: teden knjige aprila, ki je, kot vemo, »najbolj krut mesec«, in knjižni sejem novembra, ko vreme vabi le k temu, da bi se pokrili z odejo čez glavo ter hibernirali do maja, ne pa hodili v Cankarjev dom. Tako morajo za zapovedano množičnost obiska sejma vsako leto poskrbeti učiteljice nižjih razredov osnovne šole z neukrotljivimi čredicami, ki bi z radoživostjo sicer gotovo motile zbranost kakega prostovoljnega prelistovalca knjig, ko bi tam kakšen tak sploh bil. Pojasnila, zakaj mora biti tako, zunaj Štoparskega vodnika do danes še nisem našla, razkrila pa se mi je vsaj geneza izraza »mokrocveteče rož’ce poezije«: pesnik je s tem hotel povedati, da je med njegovim nastopom na »literarnem dogodku« nanj in na občinstvo lilo kot iz škafa.

Ob vsej tej preobilici vode je kajpada logično, da smo Slovenci k aprilskemu svetovnemu dnevu knjige, temu kozarčku žlahtne kapljice, dolili še šest decilitrov deževnice, raztegnili dan na ves teden, tako dobili neužitno brozgo in se potlej samovšečno potrepljali po ramenih: vsa čast nam, spet smo bili najboljši, najizvirnejši, najopaznejši, prvi na svetu. Višje. Močneje. Hitreje. Ali z besedami neke nemogoče reklame za neke nemogoče bombone: »Jaz postavljam rekorde ... ni važno, kakšne!«

K slovenskemu nagnjenju k rekorderstvu, petelinjenju in bahanju, ki mu kajpak botrujeta skrbno prikrivana pomanjkanje resnične samozavesti in strah, pa se čudovito prilega nagnjenje vesoljne birokracije k izdelovanju bleščečih zloženk in praznemu leporečenju na medijskih konferencah; temu birokracija pravi »osveščanje o problemih«, davčni zavezanci pa bi smeli zadevo z vso pravico imenovati »metanje denarja skoz okno«. Tako so nastali »svetovni dnevi«.

Slovenci pridno upoštevamo in praznujemo vse in vsakega po vrsti, v slovenski medijski mentaliteti so svetovni dnevi vsega mogočega nadomestili srednjeveške godove svetnikov. Samo v zadnjih dveh tednih so se tako zvrstili tile svetovni dnevi: boja proti odvisnosti, diabetesa, izseljencev, KOPB, pozdrava, pravice vedeti, študentov, televizije in stranišč (da ne bo pomote: televizija ima svoj dan in stranišča imajo svojega, čeprav bi kak televizijski gledalec utegnil pomisliti, da je to dvoje povezano). Da bi ja bolj zaleglo, smo Slovenci samoiniciativno primaknili še dan slovenske hrane in slovenski dan ekološkega ravnanja z odpadki (ali nekako tako). Svetovni dan boja proti smrtni kazni, svetovni dan urbanizma in svetovni dan varstva potrošnikov pridejo na vrsto v prihodnjih dneh. Ali se še komu zdi, da je tega le malce preveč? Od viška glava boli. Dvajsetega novembra praznujemo tudi svetovni dan otrokovih pravic, ki ga ne kaže zamenjevati s svetovnim dnevom otroka (3. oktobra), tega pa ne s svetovnim dnevom mladine (11. novembra). Za nameček imamo nekje spomladi še svetovni dan otrok z revmo, ki nikakor, nikakor ni isti kot svetovni dan bolnikov z revmo kar tako: ti pridejo na vrsto 12. oktobra, zaradi preobilice kandidatov za takšno beatifikacijo pa si morajo svoj dan tako kot vsi drugi godovniki zagotovo deliti še s tremi ali štirimi, ki se mi jih, po pravici povedano, sredi vse te kaotične šare in zmede sploh ni ljubilo poguglati.

Napravimo še korak dlje, uvedimo še svetovni dan birokratske neumnosti in seveda svetovni dan svetovnih dni, ki bo mati vseh bitk.

Za ponazoritev tega, kako v praksi poteka »obeleževanje« teh dni (fuj, kakšen izraz: ob tem »beležu« človek v duhu nehote uzre Toma Sawyerja, ki pleska tetino ograjo), bo svetovni dan otrok z revmo namreč zadostoval. Bilo je, kot sem že rekla, spomladi. O otrocih z revmo so v prvih minutah informativnih oddaj poročali vsi televizijski kanali, ki se jim tistega dne nisem uspela izogniti, in tako potrdili tezo, da se vsak dan po svetu zgodi natanko toliko novega, kolikor lahko stlačiš v časovne okvire takihle poročilc. Ampak nekomu se je zazdelo, da zgolj »obveščanje in osveščanje« nista dovolj. Treba je bilo narediti kaj otipljivega. Zato so pristojni dušebrižniki zbobnali na kup peščico otrok z revmo in jih približno ob desetih dopoldan nagnali telovadit v Tivoli.

Zdaj pa se poskušajte spomniti, kakšna je bila letošnja pomlad. Ja, točno, dež, mraz in sneg. Tistega dne se je tej sveti trojici pridružila še gosta, res gosta megla. Ker sem revmatik, vam lahko iz prve (razbolele) roke zatrdim, da si tisti, ki nas trga po sklepih, na tak dan želimo marsičesa, na primer umreti, samo telovaditi v vlagi in mrazu ne. Tisti, ki so zagrešili jutranjo otroško rekreacijo, so s tem kvečjemu pokazali precejšnjo brezčutnost, kake empatije pa res ne. Ampak nič hudega. Nekdo v nekem društvu ali organizaciji je pač v tako ali drugačno poročilo o dejavnosti društva ali organizacije lahko napisal, da so svetovni dan proslavili z »aktivnostmi«, na konec alinee pritisnil kljukico, češ, opravljeno, ter nato s seznamom prejkone pohitel na to ali ono inštanco, kjer se razdeljujejo proračunski denarci.

Morda bi tukaj bolj od prazničnega razpoloženja potrebovali ščepec zdravega razuma. Ali pa napravimo še korak dlje, čez tisto mejo norosti, kjer se njene skrajne oblike že stikajo z genialnostjo, ter uvedimo vsaj še dva svetovna dneva: svetovni dan birokratske neumnosti in seveda svetovni dan svetovnih dni, ki bo mati vseh bitk.