Aljoša Slameršak: »Študente najbolj zanima prihodnost.«

Že odkar obstaja študentska organizacija, je z njo vse narobe. Imamo očitno korupcijo na osebni ravni in sistemsko korupcijo, povezano z odsotnostjo demokracije.

Triindvajsetletni študent podnebnih študij na univerzi v Wageningenu na Nizozemskem Aljoša Slameršak je nekdanji predsednik študentskega društva Iskra, a tudi on mora, preden da intervju, preveriti, ali se preostali člani s tem strinjajo. V društvu, ki želi s prakso neposredne demokracije spremeniti najprej študentsko gibanje, nato pa vso družbo, je to razumljivo.

Od tvojega osemnajstega leta je bilo okoli deset volitev in referendumov. Koliko si se jih udeležil?

Mislim, da sem šel vedno nanje.

Kot dijak na ptujski gimnaziji si v eseju z naslovom »Kako se je demokracija izneverila lastni ideji« napisal: »Čeprav zgleda, da situacije s prihodom/neprihodom na volišča ne moremo spremeniti, pa se še zmerom lahko odločimo, da obstoječega sistema vsaj ne bomo podpirali, in zato ne gremo na volišča.«

To je še vedno veljavna teza. Na volitve sem šel kot oportunistični volivec, izbral sem torej najmanj slabo ali pa sem glasoval protestno in sem oddal neveljavno glasovnico.

V tistem eseju si napisal tudi: »Politične ideje se uveljavljajo zgolj ob privolitvi kapitala.« Tudi to še verjameš?

Ne, danes sem bistveno bolj optimističen kot takrat.

Zakaj?

Kapital ima res odločilno vlogo, zelo težko je premagati njegovo moč. Ampak danes bolj verjamem, da so možne radikalne spremembe, ki bodo prišle zgolj iz ljudske volje in za katere ni potrebna podpore kapitala.

Kako bi prišli do teh sprememb?

Vsa pretekla emancipatorna gibanja, ki so šla v institucije in niso gradila gibanja zunaj njih, so se izpela, nobenemu ni uspelo bistveno izboljšati družbe. Poleg pohoda po institucijah se morajo postavljati vzporedne družbene strukture, ki delujejo neposredno demokratično in prek katerih ljudstvo izvaja pritisk na politično-ekonomske institucije.

V Iskri ste našli način za to. Še preden bi prevzeli oblast v Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani, želite spremeniti njen statut, tako da bi politično moč dobile študentske množice prek skupščin.

Naš cilj ni, da bi kot Iskra prevzeli oblast. Cilj je, da oblast dobijo študentje. Študente želimo organizirati na način, da se samoangažirajo. Vzpostavljamo vzporedno strukturo, ki bi pomenila popolno transparentnost in bistveno večjo dinamiko družbenega odločanja in upravljanja, dolgoročno pa bi se vzdrževala sama. Predstavniško vodstvo bi imelo bistveno manjše pristojnosti, poleg tega pa bi lahko študentje predstavnike v vsakem trenutku odstavili in zamenjali.

Ta reforma izhaja iz ocene, da Študentska organizacija v Ljubljani ne deluje dobro. Kaj je narobe z njo?

Že odkar obstaja, je z njo narobe vse, ampak če problem skoncentriram v dve točki, imamo očitno korupcijo na osebni ravni in sistemsko korupcijo, povezano z odsotnostjo demokracije. Po volitvah, ki se jih študentje sploh ne udeležujejo, izvoljeni funkcionarji dve leti, brez kakršnikoli interakcij s študenti, upravljajo ves kapital, do katerega je študentska organizacija upravičena po zakonu, študentje pa samo nemo opazujemo in upamo, da se poleg organiziranega plenjenja kdaj izvede kakšen projekt, ki nam bo všeč.

Tudi nekatere izmed skupin, ki so v preteklosti zmagale na študentskih volitvah v Ljubljani, so že predlagale nekatere spremembe, za katere se zdaj zavzemate, na primer, da bi poslovanje ŠOUL pregledovala Komisija za preprečevanje korupcije in Računsko sodišče. Sprememb ni bilo, bili pa so novi očitki o sporni porabi denarja.

Nekateri obrazi so v študentski politiki že dolgo, a zagotovo niso na strani Iskre. Mi še nismo imeli možnosti odločanja s pozicije moči, smo pa že dosegli nekaj sprememb. Preprečili smo gradnjo hotela na Kersnikovi ulici, skupščin, na katerih smo pred dvema tednoma razpravljali o noveli zakona o visokem šolstvu, študentskem delu in reformi ŠOUL, pa se je udeležilo več sto ljudi. Pri tem je treba poudariti, da nismo struktura, ki bi želela zamenjati obstoječe vodstvo z »našimi kadri«. Cilj je revolucionarno demokratizirati predstavniški sistem v študentski organizaciji in vse ključne politične odločitve prenesti s funkcionarjev na študentstvo kot celoto.

Je neposredna demokracija izvedljiva? Njeni kritiki ji očitajo, da v praksi veliko težje deluje kot predstavniška demokracija.

Neposredni demokraciji še nikoli ni bila zares dana priložnost. Pred dvema tednoma so se študentje v stotinah organizirali na samoupravnih skupščinah, čeprav je bila njihova izključna motivacija jeza nad obstoječo situacijo in zakonskim predlogom, ki jo še poslabšuje. Upravljanja sredstev sploh ni bilo na dnevnem redu. To dokazuje, da interes med študentskimi množicami obstaja.

Politično aktivni študentje pa bi po vašem postali študentsko gibanje, ki bi bilo pomembno za vso družbo?

Študentov ne zanimajo le študentske zadeve. Študente najbolj zanima prihodnost. Ne samo prihodnost nas kot posameznikov, ampak družbena prihodnost. Naš projekt je družbeno emancipatoren projekt, ki smo ga pač začeli tam, kjer smo najbolj doma, na univerzi. Univerza je pomembna družbena institucija, ki pa ne opravlja svojega temeljnega poslanstva, ampak je vedno bolj podrejena trgu, nekritična do države in družbe. Zgolj poskuša se prilagajati toku nekih »objektivnih« okoliščin.

Kakšne vrednote bi zagovarjalo študentsko gibanje?

Internacionalizem kot nasprotje nekih obskurnih nacionalizmov iz preteklosti. Enake možnosti za vse, vsak posameznik, ne glede na to, kje se rodi, naj ima popolnoma enake materialne in pravne možnosti za svoj osebni razvoj. In egalitarno bratstvo ljudi, da ne vidimo družbe kot skupek individuumov, ampak kot kolektiv, ki šele s sodelovanjem premika meje civilizacijskega razvoja.

Zakaj nobeno obstoječe gibanje ali interesna skupina tega ne zagovarja dovolj zavzeto ali učinkovito?

Takšna gibanja obstajajo, na primer Iniciativa za demokratični socializem ali Gibanje za trajnostni razvoj, vendar res nastajajo šele v zadnjih letih. Tako je zato, ker smo od osamosvojitve sledili nekemu tranzicijskemu modelu, ki je bil bolj ali manj samo prilagajanje standardom, ki so jim sledili bolj ali manj v vsej EU. Politične elite so se odpovedale vsakršni možnost inovativnega razmišljanja, altruizem in internacionalizem sta popolnoma izgorela v omejeni, sistematizirani institucionalizaciji na ravni EU. Ko so realni socializmi propadli, se je globalizirana kapitalistična družba zdela kot nekaj, kar vodi v neomejen napredek. Z gospodarsko krizo se je to razblinilo.

Gibanja, ki zahtevajo podobne spremembe kot vi, so največji zagon dobila na vstajah prejšnjo zimo, ampak Slovenci so nehali hoditi na ulice takoj, ko je odstopil Janez Janša.

Ne moremo pričakovati, da bo deset tisoč ljudi na ulicah normalno stanje, s katerim bomo lahko družbo pomikali naprej. Lani smo samo izrazili nezadovoljstvo nad obstoječim stanjem, zdaj pa bo treba izoblikovati konkreten razvojni model, kako točno hočemo naprej, ter oblikovati družbeno emancipatorno gibanje, ki bo sposobno zagovarjati širše razredne interese in v svoje vrste pripeljati tolikšno množico ljudi, da bodo lahko izvajali institucionalni pritisk tako prek gibanj in strank kot na samih ulicah.

Poleg tega se na študente še bolj kot na Slovence nasploh lepi oznaka, da so politično neaktivni.

Študentje trenutno sploh nimamo nekih institucionalnih možnosti, da bi izražali svojo voljo. Rektor nam je prejšnji teden sporočil, da zavrača vsako političnost zunaj študentskih svetov. Po njegovem lahko torej delujemo samo prek etabliranih struktur, ki pa se ukvarjajo samo s tem, kako bodo razdelile denar. Zato si moramo sami izboriti možnost, da izražamo svojo voljo.

Očitno te zanimata družba in politika. Kako to, da si šel študirat naravoslovje?

Vedno me je zanimala narava, predvsem delovanje naravnih sistemov. Zato je morda pravilno vprašanje, zakaj me poleg narave zanimata tudi politika in družba.

Zakaj?

Če hočemo legitimno znanstveno raziskovati naravne sisteme, moramo upoštevati tudi človeški vpliv. Tu je politika zelo pomemben most. Tudi trenutni produkcijski sistem narekuje, kakšna bo naravna dinamika.

In tako kot kapitalizem uničuje okolje, uničuje tudi družbo?

V prvi fazi uničuje družbo, že vse od industrijske revolucije, ki je najbolj očiten primer zlorabe delavskih pravic, človeštva nasploh. V današnjem obsegu, ker se kapital eksponentno širi zaradi te nuje, da se akumulira, da investira, te nuje po gospodarski rasti, pa presega zgolj človeško komponento, ampak tudi bistveno posega v naravne sisteme, kot vidimo pri podnebnih spremembah, zakisanju oceanov, izgubi biodiverzitete ... To so procesi, ki nas ne smejo zanimati samo v primeru, če smo zaljubljeni v naravo, ker nam je všeč zeleno in modro, ampak ker so funkcije ekosistemov tiste, ki dajejo ljudem možnost civilizacijskega razvoja. Danes je podnebje nekaj samoumevnega, ampak ko se bo segrelo za nekaj stopinj, bomo zelo nesamoumevno imeli bistveno manjše možnosti razvoja, pa tudi preživetja v nekaterih delih sveta.

Ampak verjetno je zelo malo stališč, pri katerih bi bilo med politiki toliko soglasja kot glede tega, da moramo težiti k večji gospodarski rasti.

Trenutni razvojni model ni sprejemljiv, saj ni vzdržen glede na okoljske zmogljivosti planeta. Zafrknili bomo sami sebe, če rečem zelo preprosto. Ampak hegemonija prevladujoče kapitalistične ideologije je taka, da je bogokletno govoriti o kakšnem egalitarnem socialističnem načinu družbene proizvodnje. Mladi si prizadevamo, da bi to spremenili.