Milan Kleč: Ura resnice

+ + + +

Pisatelji pri igri in plesu

Ura resnice je pogled v zaodrje in podpodje literarne scenerije, kot že prej Moja srečanja s sodobniki, samo radikalnejši; kakor ob poslednji bitki si stojijo nasproti in se hkrati bratijo tisti, ki še pretežno pišejo in se v zadevah (samo)promocije ne znajdejo najbolj, in drugi, ki svojo službo jemljejo visokoprofesionalno in imajo propagandni, stilski in preračunljivsko-opravljivsko-planski oddelek – kjer tržijo in kupujejo celo zadeve srca – bistveno bolj razvit kot kreativnega z delavnico in revizijo, khm, refleksijo. Vmes je Kleč, ki oscilira med obema modeloma.

Pri Kleču je najprej fantastika, medvedi, ki prisopihajo po šinah, pterodaktili in ramforinhi, smreke, ki jejo osuplim dečkom, na katere sije sonce, z roke, vsi so pastoralni podobniki Alice iz izgubljene dežele. Potem grobi pisateljski realizem; pisanje o palčku na mizi, o fliperjih in o tem, kako postaja beseda meso, in ostalih delirantnih prigodah iz poklicnega vsakdanjika, o slasti in muki pisanja, vse v stilu napada na fabulo – manj na kresnika – in o težavah z njo in s sestro kompozicijo. Zaradi zadrogiranosti z jezikom, seveda.

Ta realizem, če hoče biti posodobljen, zvest in pošten, se lahko razvije samo v surov popis poskusov zadoščanja merilom za štipendije, v razgaljanje kalkulacij z nabiranjem točk, razkrivanje lastne zvijačnosti in naivnosti glede srenje piscev, ki so prikoritniki konkurenti in/ali informatorji o krajih, s katerih pada zlati dežek subvencij in štipendij. Zato se je treba podati mednje in se z njimi družiti, ko so najrahlejši, to pa je v času kratkega zimskega dneva in intenzivnih navzkrižnih proslavljanj ter ustrezne podkrepljenosti lahko eksplozivno. Zato pri Kleču, ki na prireditvah neutrudno razgraja (kadar ne zaspi med lastnim branjem, piše), nastopi trenutek nelagodja po neustrašnosti šele naslednji dan in potem piše pisma in telefonari vpletenim in prizadetim, ki so itak vajeni vsakršnih ekscesov – Klečevih, ekscesov drugih in kot akterji. Pri tem mu lahko zaželimo, da Ure resnice ne bo obžaloval, saj vemo, da resnica boli. Predvsem tiste, ki jo izrečejo. Videti je, da ne bo telefonad in korespondence ali pa, ovbe, tihega ledenega molka. Dejstvo, da je knjiga izšla pri Beletrini, čeprav piše pretežno o Beletrininih zabavah in promocijskih početjih v dislociranih eksterierjih, torej o beletrincih in satelitih, je znak, da je sprejeta kot hudomušna notranja kritika. Zaradi naratološke finte; literarne osebe, pa če so še tako podobne živečim, so iz drugega sveta, psevdorealne, torej samo naključno podobne. Se potem samo čudimo, zakaj so (mestnim) originalom tako podobne tudi vizualno, v karikaturah in ilustracijah Marka Derganca, ki bi mu bilo nujno preskrbeti kakšno slikarsko štipendijo.