Inukovo potovanje

Inuk, 2010
Mike Magidson

zadržan +

Klic narave.

Če bi se zdajle – po malem peš in po malem s pasjo vprego – zaprašili čez Grenlandijo, verjetno ne bi imeli ravno občutka, da je bil tamkajšnji večni led pripravljen na vas, da vas je čakal in pričakoval ali nemara že kar klical ali celo prepoznal, kar pa ne velja za Inuka (Gaaba Petersen), 16-letnega Inuita, ki ga grenlandski led – po predolgem, travmatičnem, zastrašujočem bivanju v »civilizaciji«, v kateri je doživel vse njene motnje (odtujenost, nasilje, revščino, alkoholizem, avtoritarnost, disfunkcionalno družino, sirotišnico ipd.) – pokliče in prepozna, pa tudi sprejme, kot izgubljenega sina, kot pustolovca in lovca, toda Inukovo potovanje – grenlandski film! – nam svoja, sicer precej šolska sporočila (vrnitev k naravi, negativnost »civilizacije«, pozitivnost tradicije, uničevanje matere-narave, alias klimatske spremembe ipd.) vbija s pretrdo in preveč moralistično roko, ki preveč zakriva razgled na ves tisti spektakularni zen ledene puščave.

(Kinodvor)