Adania Šibli: Dotik

Mladost, po tvoji svetli zarji srce

Dotik v tej prozi ni zgolj stvar kože ali taktilnosti, dekleta se dotakne vsaka čutna zaznava, odraščajnica nekje na palestinskem ozemlju je izpostavljena in hiperobčutljiva za vse, kar jo včasih napada iz sveta; tišina, ki jo poskuša doseči in ji potem skoraj prebode ušesa, da se umika v samoto in beži pred svetom, barvne ploskve, iz opisov katerih zaznavamo nekatere situacije, trdno vpete v določen in prepoznaven prostor. Sosed, ki se kot madež približuje in leže nanjo, dokler mu ne zarije prstov v oči, mati, ki jo okoli rešilca obdaja črnina sosed, in za vedno tihi brat na sliki na steni, drug – ali isti – sosed, s katerim se dotikata in z rokami prisluškujeta utripom srca, samo enkrat, v dežju, in je tisto popisano kot nedolžno in razneženo in nostalgično, ker se ne ponovi.

Šiblijeva se ukvarja z notranjim svetom neimenovane, potuje z njenim pogledom, sliši z njenim sluhom, to je popis atrakcij, ki je estetiziran, vendar kot da v surovem stanju, neobdelan. Ni interpretacije, ta je popolnoma prepuščena bralcu, iz različnih ’madežev’ in zaznav, kot recimo pri impresionističnih platnih, mora ugledati celoten prizor, z njegovim včasih paradoksalnim kontekstom vred. Zdi se, da je tak ponotranjen deskripcionizem vedno že onstran etike, nouveau roman kot pripovedna tehnika je prav programatsko izrival subjektiviteto kot tisto instanco, ki naj sodi in razvršča, kazal na stvari, kot so, pred pogledom in onstran njega, pred intervencijo. Šiblijeva pa nasprotno, dogajanje je zabrisano, vendar slutimo nasilje, brezpravnost in izrinjenost, prizadetost, predvsem pa na koncu, iz pogleda na hišo, ki se oddaljuje in jo dekle gleda v vzvratnem ogledalu, vidimo, da zapušča dom. Nerada, šlo je očitno za dogovorjeno poroko, bila je predmet kupčije in pričakovanj drugih, tako se (pretežno) brezskrbno obdobje, ko je pripadala eni družini in se na to pripadnost že nekako navadila, končuje; njena pot vodi v negotovost, v nova prilagajanja, v novo razpoložljivost.

V tej drobni zbirki proznih fragmentov, posvečenih dekletovi zaznavi v posebnih situacijah, je ob nedvomni zabrisanosti, ki je dosežena s posredovanjem velike količine od blizu opisanih atrakcij, slutiti prav posebno atmosfero in določen odnos: med dekletom in svetom, med svetom in zaznavo tega sveta. S tem nanizanka v hitrih rezih doseže posebno estetizacijo, namesto ostrih robov imamo skoraj abstrahirane čutne površine ali svet zvokov, obenem se z naborom situacij ne umika v samozadostnost, temveč izza čutnega prodira angažma.