Denis Mancevič: Ruska energetska diplomacija v 21. stoletju

+ + + +

Po vstaji na kijevskih ulicah prav aktualistična knjiga, ki pojasnjuje rusko-ukrajinski kontekst.

Na nafto in plin zre človek kot na naravni vir bogastva, s katerim služijo države proizvajalke in multinacionalke, sem ter tja pa zaradi njune nacionalizacije izbruhne kakšna vojna. Denis Mancevič tokrat postavi drugačno perspektivo: kdo so lastniki podjetij, ki prodajajo to naravno bogastvo, in kako ga v svetovni politiki unovčuje Kremelj?

Delo, ki je izvorno doktorska študija, je pozorno na materialne detajle. Najprej kajpak na zgodovino ruske privatizacije, kjer so naftno industrijo sprva olastninile zasebne družbe, ob katerih so zasijale podobe novih multimilijonarjev, potem pa jih je Putinova oblast spet nacionalizirala. Toda na subtilen tržni način, daleč od boljševističnega prevrata: državni Rosneft je za 40 milijard dolarjev preprosto odkupil zasebni TNK-BP in postal največje javno naftno podjetje na svetu; del njegovih delnic je namreč na borznem trgu. A avtor bralcu razkrije tudi misterij, od kod čez noč vzniknejo nove milijarde. Država pobira dva davka: na pridelavo in izvoz energentov, skupaj pa dosežeta od 65 do 70 odstotkov cene, vendar ne zmeraj. Za sibirsko nahajališče Vankor ju je na primer administracija začasno odpravila; srečni zaslužkar pa je seveda – Rosneft! Drugod se državni aparat vmeša tako, da neljubemu proizvajalcu odmeri za 10 milijard okoljske globe.

Skratka, čtivo o lastništvu in delovanju naftnih ter plinskih družb, ki so podstat za rusko zunanjo politiko, ki poteka prek gradnje plino- in naftovodov in ki s prijateljskimi cenami energentov ustvarja in utrjuje svoj mednarodni gospodarsko-politični blok.