Kot damice svoje čare

Janko Lorenci

3. 1. 2014  |  Mladina 1  |  Kolumna

Sloveniji se napoveduje velika razprodaja državnega premoženja. To je ena hujših katastrof, ki jo lahko doletijo. V to, da hočemo prodati svoja največja podjetja, med njimi celo NLB (najprej jo bomo seveda sanirali, potem pa dali pod ceno) in donosni Telekom, nas ni pripeljal nenaden napad blaznosti (nekaj je je sicer že zraven), ampak razvoj zadnjih deset let.

Najprej je klavrno spodletela tajkunizacija (predvsem plod Janševe namere ustvariti njemu naklonjen domači kapitalistični sloj), potem smo padli v krizo, Pahorjeva in Janševa vlada sta jo zdravili zgrešeno, temu so se pridružili še pritiski EU. To dogajanje vseskozi spremlja histerično razgrajanje nasprotnikov t. i. nacionalnega interesa, se pravi tega, da bi pomembno državno premoženje ostalo v lasti slovenske države in slovenskega zasebnega kapitala. Zdaj manjka denarja na vseh koncih in krajih. Politika, skoraj vsa omamljena s privatizacijo, liberalizacijo in drugimi neoliberalnimi dogmami, se v radikalno razprodajo tujcem dolgo ni upala spustiti tudi zato, ker je javno mnenje temu ostro nasprotovalo. A ta odpor s krizo in naraščajočim nezaupanjem v politiko (ki sedi na državnem premoženju) naglo usiha.

To premoženje je seveda bilo zlorabljano. Glavni krivec za to je politika, ki se je z njim okoriščala, hkrati pa dopuščala, da so se na njem pasli razni lobiji. Na stiku med državnim in zasebnim sektorjem, pravi KPK, je največ korupcije.

Toda državno premoženje že dolgo grdo zlorabljajo tudi neoliberalci, večina medijev, lobiji, raznovrstni lovci v kalnem. Demonizirajo ga kot tako, ga razglašajo za apriorno neuspešno in koruptno. Tako ustvarjajo klimo za razprodajo. Hkrati molčijo, da obstajajo tudi uspešna državna podjetja, da je grdo odpovedal slovenski zasebni kapital, da so tuje zasebne banke pri nas posojale prav tako lahkotno kot naše državne, da je globalno krizo povzročil predvsem zasebni (finančni ) kapital itd. In vendar obstaja zanje ena sama rešitev – privatizacija. Čeprav obsežna privatizacija neizbežno pomeni obsežno razprodajo državnega premoženja tujcem, saj ni domačega kapitala niti približno dovolj.

S tem med drugim zanikajo pomen lastnine. Razprodaja bo prinesla tuje lastnike, lastnik pa je tisti, ki pobira dobičke, poljubno menjava lokacijo proizvodnje, praviloma ni zainteresiran za razvojno dejavnost podružnic, ker jo opravlja v matici. V ozadju tega razprodajnega navijanja tiči v najnedolžnejšem primeru osupljivo kapitulantstvo: zakaj ne bi razprodajalci svoje gorečnosti raje usmerili v zahtevo, da začne politika naposled ravnati z državnim premoženjem tako, kot je treba. Vendar prevladuje bistveno manj nedolžen preplet ideoloških, koristoljubnih in koruptivnih motivov. Colin Crouch pravi: V globaliziranem tekmovanju je vedno teže priti do visokih dobičkov. Ta možnost pa se še ponuja v javnem sektorju – če bo privatiziran.

Obsežna privatizacija, ki ji politika seveda noče reči razprodaja, bo Sloveniji že srednjeročno strahovito škodila. Nihče ne bo nikoli več postavil na noge novega Telekoma, Mercatorja, NLB …, velikih jeder, ki kot skupek nakopičenega znanja, kapitala, organizacije, osvojenega trga … vlečejo za sabo velike dele drugega gospodarstva, uporabljajo znanje, ustvarjeno na univerzah, zaposlujejo ljudi s posebnimi znanji itd. Naša proizvodnja se bo še bolj razdrobila in primitivizirala. Te škode ne bo mogoče popraviti.

Pri tem vse razvite države svoja velika podjetja, banke še zlasti, skrbno varujejo. Lastnina je, kot rečeno, dragocena kategorija, ne pa nevarnost in nadloga, kot jo slikajo goreči privatizerji. A tu lahko ponovimo za Bertrandom Russellom: Ves problem sveta je v tem, da so norci in fanatiki vedno tako prepričani vase, pametnejši ljudje pa polni dvomov.

Množična razprodaja tujcem je deloma že stekla. Res je oblast v težkem položaju. V prodajo jo silijo slabo stanje javnih financ, domači razprodajni lobi in lastna ideološka ukalupljenost, zaradi katere se spreminja v neodporno transmisijo privatizacijske gonje vrhov EU. Ti pritiskajo surovo in odkrito in prav odvratno je gledati, kako jim pustimo, da nam ukazujejo glede reševanja bank, čeprav niso za to dali niti beliča. Zdaj nam Bruselj nenehno deli lekcije o nujni privatizaciji.

Morda bi bilo treba kako veliko podjetje zaradi stiske javnih financ in potrebe po razdolževanju res prodati. Toda nikakor se ne bi smeli spustiti v razprodajo. Tudi najbolj trapast kmet ne proda pšenice za setev. Z izkupičkom se ne bomo bistveno laže izvili iz krize, razvojno pa si bomo dali zanko okoli vratu. Toda premierka se sprehaja po svetu, ponuja naša največja podjetja in je na to še ponosna. Sicer sposobni finančni minister trdi, da ni neoliberalec, a je zaljubljen v vitko državo in bi tudi najraje vse prodal.

Stvar je toliko bolj tragična, ker se prav zdaj prvič ponuja resna možnost, da bi napravili tisto, kar bi že zdavnaj morali: uvedli normalno portfeljsko upravljanje državnega premoženja. Policija, tožilstva in sodišča so naposled začeli delovati, marsikaj se bo razkrilo in kaznovalo tudi za nazaj. Nastalo je nekaj zdravega strahu, politika se mora vsaj na površini čistiti, ustvarja se ozračje, ko bi lahko trezna oblast upravljanje državnega premoženja v korist Slovenije in same sebe normalizirala po zgledu razvitih držav – ga dala v roke profesionalnim upravljavcem, pobirala donose in na njegove pomembne dele skrbno pazila, ne pa jih ponujala, kot damice ponujajo svoje čare. Razprodaja kar počez je na robu slaboumnosti in veleizdaje.