Polona Pačnik, ilustratorka

Tanke črte, ki jih je za seboj puščal črn tuš, so se povezale v podobo mrkega moškega s kravato in temnimi lasmi, štrlečimi v zrak in zabritimi ob straneh, ter z brki, malce prifrknjenimi navzgor, ki so na moč spominjali na Cankarjeve, čeprav bi njihov lastnik bolj kot v Cukrarno sodil v Bikofe ali na Metelkovo. V oblačku je dahnil: »Kave mi dajte!«

Mož, ki bi bil zlahka brez kave, a ne bo, je bil res Ivan. Znašel se je na beli porcelanasti skodelici s pripadajočim krožničkom, skupaj zapakiranima v kartonasto škatlo, na kateri smo lahko prebrali, da je sin moderne, ima rad kavo, klance in šentflorjance ter verjame, da se bodo nekega dne hrami kulture imenovali po njem. Sicer pa je »občutljiva duša«, »prvi izmed hipsterjev«.

Ivan, s katerim se je odkrito poklonila enemu naših najpomembnejših pisateljev, hkrati pa njegovo podobo umestila v nov, sodobnejši kontekst, je eden najbolj priljubljenih likov, ki krasijo njeno zdaj že zelo prepoznavno serijo porcelanastih skodelic. V istem stripovskem slogu so narisani tudi cinična britanska kraljica, pesnik France Prešeren, igralec Clint Eastwood, izumitelj Nikola Tesla, piflarka z velikimi očali … cel kup jih je, resničnih in fikcijskih osebnosti, vse pa spremljajo humorno obarvani citati in zgodbice v slovenščini in angleščini.

Ročno poslikanih skodelic se je lotila pred približno enim letom in prvih 40 unikatov na Artishu, kjer se enkrat mesečno zbirajo najrazličnejši domači ustvarjalci, prodala v pičlih treh urah. Danes so skodelice z njenimi odtisnjenimi ilustracijami naprodaj v več trgovinah, knjigarnah in gostinskih lokalih, pa tudi v treh zagrebških trgovinah, kjer začenja svojo mednarodno pot. Prepričana je, da je ta nujna, hkrati pa že snuje nove like in širi svojo risarsko površino na čajnike, kmalu najverjetneje tudi na štamprle, pladnje, jedilne servise, kuhinjske krpe …

Slednje so bile sploh prvi uporabni izdelki z njenimi ilustracijami, nanje je pred časom na samosvoj način prelila pujse in rajske ptice, ki jih je našla v vzorcih iz slovenske zgodovine in mitologije. In še vedno jo navdihuje preteklost, a tudi literatura, filmi, pop kultura, zaradi česar enako suvereno citira like iz serije filmov Vojna zvezd in iz knjig Jane Austen. Njeno Prevzetnost in pristranost je prebrala ničkolikokrat, in to v treh jezikih; v slovenščini predvsem zato, ker je bila to ena redkih knjig, ki jih je imela s seboj med študijem modne ilustracije v Parizu. Tja se je vpisala po srednji oblikovni šoli, kjer je pristala, potem ko je izkoristila trenutek nepozornosti staršev, ki sta jo sicer videla bolj na poljanski gimnaziji in nato na študiju prava. No, mama se je pozneje preselila v francosko prestolnico, sama pa se je prebila na tamkajšnjo univerzo Duperré, najprej na modo, ker ji šivanje ni ležalo, pa je naslednje leto raje presedlala na modno ilustracijo.

Po diplomi jo je srčno razmerje pripeljalo domov in delala je kot kostumografinja. Ko je podedovala šivalnico s kar nekaj zaposlenimi šiviljami, se je lotila ženske konfekcije, a po prvem, uspešnem letu doživela finančni kolaps. Podobno se je zgodilo z gradbenim podjetjem, kjer je delala zatem, v času, ko je tudi podiplomsko študirala ekonomijo. Vse to in tudi drugi udarci so ji življenje večkrat postavili na glavo, po drugi strani pa je prav zaradi njih ugotovila, da se mora vrniti k ilustraciji. Njena dela med drugim najdemo v knjigah za otroke in pesniški zbirki Ericha Kästnerja Trinajstero mesecev, enkrat vmes pa je na policah trgovine zagledala čisto bele skodelice in poskusno porisala prvo ...

Ni presenečenje, da je toliko njenih junakov povezanih z literaturo. Ogromno bere, že od nekdaj. Vse do lani, ko ga je zaradi prezasedenosti opustila, smo jo poznali tudi kot avtorico bloga Frišno novo jutro, kjer je ob navihanih ilustracijah objavljala prav takšne zapise, in še vedno jo mika pisanje. Zato naj ne bo presenečenje, če se bodo njeni liki s skodelic nekoč preselili v knjige, denimo v zbirko kratkih zgodb ali nemara celo v stripovski album …