Sovražnik pred vrati

Statham vs. Franco via Sly.

Jamesa Franca dandanes najdete povsod, obenem pa je povsem nepredvidljiv – nikoli ne veste, v katerem filmu ga boste zagledali. Zdaj igra čarovnika iz Oza. Zdaj Hugha Hefnerja. Zdaj Allena Ginsberga. Zdaj Faulknerjevega Darla Bundrena. Zdaj dredastega Aliena. In zdaj Jamesa Franca, ki doživi konec sveta. Lani ste ga lahko videli v kakih desetih filmih.

Prihodnje leto ga boste videli – hja, prav tako v kakih desetih filmih. Ali ne zna reči ne – ali pa res verjame, da bo jutri konec sveta. Tokrat, v Sovražniku pred vrati, ga najdete ob Jasonu Stathamu, v tipično stathamovskem akcijskem filmu, potemtakem na Stathamovem terenu, ne pa tudi na njegovi strani. Statham igra nekdanjega agenta Urada za boj proti drogam (DEA), ki se po deziluziji z 10-letno hčerko preseli na jug, v neko louisiansko vukojebino, kjer skuša začeti znova, toda ko zavoha Franca (Gator!), ki je skrenil na Kriva pota (ja, dobesedno, “kuha” kristalne metamfetamine), je vprašanje le še, kaj bo bolj spektakularno – Stathamovo batiniranje Franca ali razstrelitev Francovega “kuharskega” laboratorija. Še nepoznavalcu B-filmov je hitro jasno, da bo moral dati Statham vse od sebe, če bo hotel z apokaliptičnim bruhanjem metamfetaminskega laboratorija vsaj izenačiti, toda že izenačitev bi bi bila pretiravanje: Statham igra tipično pretirano verzijo akcijskega junaka, ki kliče po “strašnem” antagonistu, kar pa Franco ni – film, ki ga je napisal Sylvester Stallone, namreč prevelik del Francove negativnosti outsourca njegovi zadeti in sociopatski sestri ter maščevalni motoristični tolpi. Francu tako ostane le ringostarrovsko statiranje v stathamovski koreografiji.