Wolfgang Herrndorf: Čik

+ + + +

Lada niva v rži

Fant proti koncu devetletke, s kopico problemov, ki grejo zraven, z materjo, ki redno in ciklično hodi na zdravljenje, vmes pa pije, z očetom, ki ima komaj polnoletno ljubico in je pred stečajem, tako da je samo vprašanje časa, kdaj bo šel bazen pred hišo in vse drugo, je zaljubljen v najlepšo sošolko. Nihče ga ne šljivi, malo ga zafrkavajo, čeprav zna skočiti v višino, po ne slabem spisu o materinih ’lepotnih terapijah’ mu pravijo Psihič in sošolka ga ne povabi na rojstni dan. Malo prej se spoprijatelji z asocialnim Rusom, ki prvi dan v šolo prismrdi po alkoholu in je tudi sicer skrivnosten. S Čikom, kot mu pravijo, ker njegovega priimka skoraj nihče ne zna izgovoriti, preveč šumnikov je notri, potem ko ne smeta na rojstnodnevni žur, stakneta žice na ladi in se odpravita na Vlaško. Se sliši kot Transilvanija, to leglo grozljivke, slutimo, da bo krvavo. In je.

Herrndorf zgodbo o pregretem poletju, izgubljenih mulcih, ki ukradeni avto včasih parkirata kar na dvorišču policijske postaje in sta tudi sicer daleč od kakšnih alieniranih salingerjevskih rezonerjev o perutnini v velemestu ali petnajstletnih spretnežev iz odprav zelenega zmaja, zabeli s kar nekaj humorja. Tu so triki, ki naj prepričajo soudeležence v prometu, da se vsaj bližata polnoletnosti, čudni poskusi, da bi pogrela odtajano pico na vžigalniku, podpisovanje z avtom v njivo zrelega žita, recimo rži, prenosi ne prav do konca razumljenega zakona o veznih posodah v prakso, ko je treba pretočiti bencin iz enega avta v drugega, ne da bi te zmotil lastnik. Tudi geografija je bolj tako tako, uporabljata kompas in poskušata orientacijo z uro, prideta sicer v neke hribe, vendar jima ni nič jasno, kje sta, čeprav je kot Divji zahod, kraterji površinskega kopa in možaki s puškami.

Herrndorfova ekspedicija ukradene nive je spravljiv roman; policaji so pametni in razumevajoči, ni trka ob avtoritete, bolj ob lastne omejitve in predsodke. Čudakarji, ki jih srečujeta na poti, so pretežno dobričine, prismuki, ampak kmalu skoraj nenevarni. Pravzaprav so svet in naloge, ki jih morata opraviti, da naš končno pritegne zanimanje punc, en sam dokaz, da je tam zunaj familije vse bolj na izi in normalno. Saj ju futrajo s kašo, saj imamo kakšnega trapastega dohtarja in nore šoferje šleperjev z odojki, samo familija je pa nedosegljiva patologija. Herrndorf dobro zadene razmerje med povedanim in zamolčanim, ironija, ki se napaja iz razlike med odraščajniškim in odraslim pogledom, je dovolj učinkovit motor za drobne duhovitosti. Gostota čudakov ob poti namiguje, da ima vsak, tudi naš in Čik, pravico do drugačnosti in individualnosti, če že ne tudi do uporabe tujih avtov.