Ko prihajajo emigranti

Jurij Gustinčič

10. 1. 2014  |  Mladina 2  |  Pod črto

Prihajajo že leta, pa se je Evropa sprva komaj zganila. Zdaj jih je vedno več, oblegajo tisti otoček ob rtu južne Italije in upajo, da bodo v Evropi našli rešitev. Rešitev – trdno in trajno. Sprva smo Evropejci vse to le opazovali in nekoliko ponesrečencem – bilo jih je veliko – nekako pomagali, v duhu in slogu Rdečega križa. Ni zadostovalo. Zdaj Evropa pomaga nekoliko bolj, a o zadevi malo govorimo. Morda se nam upira iz razloga, o katerem najraje molčimo. Molčimo, da ne bi opazili vseh razsežnosti.

Pred nami so trume emigrantov. Ali bo Evropa za vse še dovolj velika? Prevzame me posebno čustvo, če kdo uporabi ali če sam uporabim to besedo. Emigranti! Nekoč, že več kot pol stoletja je tega, sta oče in mati sklenila poskusiti biti emigranta. Šlo je za nekoliko ideološko zadevo. Levičarja sta emigrirala v deželo socializma, s sabo sta odpeljala mene, 11-letnega, in šestletnega brata.

Bil sem zmeden. Ali veste, kaj je tisto potovanje pomenilo? Kot v Dantejevem peklu – vrnitve ni bilo. Moral si se sprijazniti s trdo resničnostjo. Okoli mene je bila tuja dežela, jezika nisem poznal, kaj šele navad, ki so se mi zdele vsaj čudne, če nič drugega. In potem živiš življenje emigranta, ko se od tebe hladnokrvno pričakuje, da se boš prilagodil, medtem ko tamkajšnji ljudje o tem niti ne razmišljajo in jim tudi ni treba.

Emigrant je človek, ki se mora prilagajati, če hoče ali ne. Če hoče preživeti in če mu domačini dovolijo. Predvsem naj popolnoma pozabi, od kod je prišel in ali bo tisto, kar je poznal prej od rojstva, še kdaj videl. Dežela socializma tega ne bi razumela kot težavo. Zakaj bi stokal človek, ki je prišel v deželo socializma! Saj ga rešujejo, iz njega bodo naredili človeka.

Minili so časi, zamenjale so se ideologije, pojem emigranta pa se je nekoliko spremenil. Če gledamo realistično, se je pojem emigrantstva, lahko rečemo priseljenstva, le poglobil. Po svetu se podijo vedno večje trume emigrantov v iskanju nečesa začasnega ali pa celo trajnega pribežališča. Ljudem, ki bežijo in nekaj iščejo, je vendarle jasno vsaj to, da se bodo morali prilagajati. Če jim uspe dobiti streho nad glavo in kos kruha v roko, se jim ne bi smelo zdeti smešno ali nedostojno, da bi sprejeli prilagajanje. Saj jim je lepo, je povedala gospa Angela, ki je po nemško neposredna in odkrita; »naučiti se morate nemško«, jim je brez ovinkarjenja dejala, tistim Turkom, nekaj stotisočev jih je. Ne, Angela nima nič proti temu, če med sabo govorijo turščino.

Prilagajanje je tisto, kar se od emigranta zahteva, nekajkrat v zgodovini se je to zgodilo v takšni popolnosti, da bi se lahko čudili. Amerika je seveda najboljši primer, sami emigranti so tam. Poglej, kako so se prilagodili. Ob koncu 18. stoletja so v Philadel-

phii kongresniki resno razpravljali, ali naj bo uradni jezik angleščina ali naj uvedejo nemščino, saj je toliko emigrantov prišlo iz Hessna. Dogovorili so se hitro, sklep je bil trden. Po dveh generacijah se Američan spomni, od kod so prišli predniki, le zaradi čudne želje po koreninah. Korenine so res zgolj beseda.

Emigranti! Prevzame me posebno čustvo, če kdo uporabi ali če sam uporabim to besedo.

Duh emigranta se ni spremenil, o tem sem prepričan. Tudi tisti Afričani, rešeni iz čolnov, morda celo ob pomoči naše edine vojaške ladje, za katero je reševanje Afričanov prva bojna naloga, niso nič drugačni. Seveda si predvsem želijo kruha in dela in zato si želijo Evropo pred Afriko, ki ji Kitajci še niso dovolj pomagali, da o drugih raje molčimo. Nekje v duši mora zijati rana – rana zaradi zapuščanja nečesa, kar je tvoje. Hočejo Evropo, misleč na Afriko. Tako sem užival, ko sem 16-letnik v Moskvi v Konservatoriju poslušal prvo izvedbo Šostakovičeve Pete simfonije, a hkrati sem se spraševal, ali bom še kdaj lezel na Šmarno goro. Spomini so čudna stvar. Ne poznajo ne reda ne pomembnosti.

Govorimo o emigrantih na Lampedusi. O tem pravzaprav, kaj se bo zgodilo Evropi, če se plaz emigrantov ne ustavi, a obenem bomo, ker nam vest tako veleva, iz morja reševali vedno več beguncev. Evropa je precej manjša od Afrike, naval beguncev morebiti nima meja. Emigrantov je po svetu vedno več in vedno več jih bo, saj se ne podajajo na pot le zato, ker nimajo kruha. Tudi svetovna ekonomija se razvija tako, da se bodo trume emigrantov le povečevale, čeprav z lepšimi izrazi. Morebiti to ne bodo emigranti. A na svet emigrantov se moramo navaditi. Prihaja in bo vedno izrazitejši.

Govorimo pravzaprav o emigrantskem svetu, ki je naša obla, premajhna za strogo nacionalne okvire. Narodi se sicer razglašajo za suverene, o suverenosti se ni še nikoli toliko govorilo. Pa vendar se spreminjamo v globalni emigrantski sistem. Tisto globoko nacionalno ali regionalno, kakor hočete, se izgublja. Še naprej bodo Angleži Angleži, Nemci Nemci, z Merklovo vred, Slovenci so tisto, kar o sebi mislijo, vendar se mešamo kot še nikoli, dasiravno naša Ljubljana zaostaja, po njej lahko hodite ure, ne da bi srečali Afričana, naša posebnost, a ni večna.

V svojem življenju sem bil čuden, vendar ne tako čuden, da bi bili drugi zelo drugačni. Spominjam se celotnih let, ko nisem slišal slovenske besede. Pa sem jo mrmral v sebi, seveda z nepravilnim primorskim izgovorom. Gre za stvari, ki se jih moramo zavedati. Lahko ostaneš človek tiste narodnosti, s katero si začel. Naprej je tvoja volja prosta. Moral se boš prilagajati drugim narodom in jezikom, da bi preživel. Beseda prilagajanje je večplastna in lahko zveni vprašljivo. Lahko napeljuje na neresnost. Vendar živimo vedno bolj v časih, ko ne bomo samo tisto, kar nas je spravilo na svet. Materni jezik ni edino, ob čemer bomo zadrhteli, mešali se bomo, da bo veselo. Kaj bomo jutri, kar nismo danes, tega ne vemo. Prilagodljivi bomo, to je vse, a svet postaja svet emigrantov. Je to žalostno? Nihče ni rekel, da je človekova usoda vesela.