Adelino življenje

za +

Lakota.

Adèle (Adèle Exarchopoulos), gimnazijka iz delavske družine, in Emma (Léa Seydoux), boemska študentka iz buržoazne družine, se srečata v gejevskem klubu. Emma ne skriva, da je lezbijka, Adèle – adolescentski remiks Marivauxove Marianne (Mariannino življenje), Pabstove Lulu (Pandorina skrinjica) in Sjömanove Lene (Radovedna sem) – pa je zadnja, ki bi jo to motilo.

Med njima klikne. Težko je reči, kdo je tu koga izbral, Emma Adèle ali Adèle Emmo: Emma, starejša, izkušenejša in agresivnejša od Adèle, resda izgleda kot nečakinja predatorske markize de Merteuil iz Laclosovih Nevarnih razmerij, toda Adèle je v šoli – pri francoski književnosti – slišala za Antigono, zato ve, da žensko naredi in osvobodi to, da reče ne. Ni pa vseeno, čemu rečeš ne. Po ulici korakajo vstajniki, »Hesselovi otroci«, ki se dvignejo in ki vpijejo ne kapitalizmu, toda Adèle, ki koraka in skandira z njimi, je premlada, da bi lahko ne rekla tako abstraktni stvari, zato reče ne temu, kar jo najbolj tangira in iritira – heteroseksualnosti. In posledično tradiciji, homofobiji, patriarhalnemu družbenemu redu. Dan, ko Antigona reče ne, je dan, ko umre. Ne pa tudi Adèle: na dan, ko reče ne, zaživi. Lakota – itak lajtmotiv tega ritualnega eposa, dobitnika Zlate palme, odgovora na Somrak – ju spodvije v dolge, neinhibirane, ekstatične prizore lezbičnega hardcore seksa, v katerih lahko vidite afirmacijo njune ljubezni, njune kemije, njune résistance, lahko pa tudi izpolnitev moških porno fantazij, napol ekshibicionistično, napol eksorcistično »nastopanje« za moški (heteroseksualni, seksistični, fetišistični) pogled, sicer nezvedljivi preostanek tistega razrednega sistema, ki ju bo na koncu ločil. Spolno se lahko solidarizirata, razredno pa ne – seks gre skozi razredni želodec. Spolno razliko lahko izbrišeta, razredne pa ne, ker se moškega – in moškega užitka – v pogledu nase ne moreta znebiti. Razredni sistem, ki sta mu podvrženi (Adèle kot proletarka, Emma kot buržujka), ni le stroj za proizvajanje družbene neenakosti, ampak tudi stroj za proizvajanje moškega pogleda na ženske – tistega diskriminatornega pogleda, ki žensko osvoboditev vsakič znova spremeni le v začasno epizodo v življenju ženske.

(Cankarjev dom)